Etien Huskič: Od nečesa moramo živeti

Kdo bi si mislil, da bo po prvi tretjini prvenstva izmed primorskih prvoligaških klubov najvišje prav Primorje? Prerojeni Ajdovci so presenetljivo pred Novogoričani in Koprčani, del zaslug pa pripada tudi 22-letnemu Etienu Huskiču. Še enemu Etienu v slovenskem nogometu, ki ga podobno kot napadalca ''vrtnic'', Velikonjo, krasi vzdevek ''Eti''. V Kopru je pogrešal večjo minutažo, zato se je v Ajdovščino odpravil z namenom, da začne prvoligaške izkušnje nabirati s polno žlico. Živi v bližini Portoroža, a ga vsakodnevna pot na treninge v prestolnico burje ne moti. Bolj ga čakanje na plače, ki še vedno zamujajo.

Zakaj ste se tik pred začetkom sezone iz Kopra, ki je dočakal zgodovinski naslov državnega prvaka, preselili prav v Ajdovščino? V Kopru nisem veliko igral. Zato sem se odločil, da grem za eno leto kot posojeni igralec v Primorje, pridobim nekaj izkušenj, se nato vrnem v Koper in nato skušam zagotoviti mesto v prvi ekipi. Na mojem igralnem mestu sta v Kopru ostala Enes Handanagič in Kristijan Polovanec, tako da bi si težko izboril večjo priložnost. V nekaterih tekmah v zaključku minule sezone sem resda igral od prve minute, a je bilo to zato, ker smo si takrat že zagotovili naslov, trener pa se je odločil, da bodo zaigrali tudi tisti, ki prej niso prišli na vrsto.

Vaš odhod ni osamljen. Veliko soigralcev, ki je v minuli sezoni pomagalo Kopru do naslova prvaka, se je vmes preselilo, ''kanarčki'' pa so se v tej sezoni povsem oddaljili od vrha ... Niti ne vem, kaj vse je v ozadju, niti ni to moja stvar. Zdaj sem v Primorju, kjer želim oddelati svoje. Se pa želim vrniti v Koper, tudi zaradi novega štadiona, ki vliva lepo upanje, da se bo v bodoče na tekmah zbralo več gledalcev. Komaj čakam, da se vrnem in vidim, kako je videti. Težko je, ko igraš praktično vsako tekmo v gosteh, ampak dobro ... Tudi Primorje je imelo nekaj časa tako težavo.

Nogometna javnost je Primorje pred začetkom sezone, tudi zaradi neurejenih finančnih razmer, označevala kot resnega kandidata za izpad, sedaj pa je najvišje uvrščeni primorski klub. Kje tiči vzrok za zametek ajdovske pravljice s trenutnim srečnim koncem? Zanimivo, res. Vsi so nas videli v borbi za obstanek. Tudi sami nismo razmišljali precej drugače. Nato pa sta naju dvignili prenova štadiona in zamenjava trenerja. Prejšnji trener Vjekoslav Lokica je imel res pretrdo roko. Milan Petrovič je bil takrat njegov pomočnik, a je bil povsem drugačen. Veliko stvari smo najprej zaupali njemu. Veliko dela na psihologiji, kar se nenazadnje pozna na igrišču. Zdaj smo doma nepremagljivi, rezultati nam gredo tudi na roko. Želimo ostati v sredini, čeprav se zavedamo, da bo še težko.

Tudi zaradi onemogočenih vrhunskih pogojev za vadbo, ki naj bi bili v Ajdovščini vse prej kot idealni? Pomožni teren, na katerem opravimo največ dela, je milo rečeno katastrofalen. Zato smo nekatere treninge oddelali kar v dvorani, preostale pa na glavnem igrišču, pri čemer smo morali paziti, da se igrišče preveč ne razkopa. Še kako si želimo, da bi se v zimskem premoru uredilo pomožno igrišče.

Ste tudi vi zaradi neizplačanih sredstev že kdaj pomislili, da bi prenehali z ajdovsko zgodbo? Od kje sploh še črpate motivacijo za nadaljevanje? Pomislil sem tudi na to, a sem prišel do spoznanja, da moram vseeno nadaljevati. Kaj pa mi preostane drugega? Prebiram pa, da se to dogaja tudi drugim klubom, tako da razmišljam, da bomo morali nekaj podobnega narediti tudi mi, saj nismo dobili kar nekaj plač. Od nečesa pa vseeno moramo živeti. K igranju v takšnih razmerah me vodi le še želja po dokazovanju. To je prvi cilj. Da se lahko vrnem v Koper in kandidiram za začetno postavo. Star sem 22 let in gledam naprej.

V nedeljo boste pričakali Triglav, še v minuli sezoni drugoligaškega tekmeca. Boste nadaljevali niz domače neporaženosti? Že v Kranju bi morali zmagati. Kaj vse smo zgrešili tedaj ... Zdaj imamo izjemno priložnost, da Triglavu zbežimo na večjo razliko, potem pa naj kar oni ostanejo v borbi za obstanek (smeh). Kar pa se tiče naše domače 'trdnjave', je štadion res malce čudne oblike in morda zaradi tega tudi zmede gostujoče igralce (smeh), a je tudi nov in udoben. Vesel sem, da privablja igralce. Tudi igralna podlaga je nova.

Na zadnji tekmi s Celjani ste se v dresu Primorja prvič vpisali med strelce. Vaš zadetek v 74. minuti je napovedal domačo zmago (2:0), s katero ste se povzpeli na visoko četrto mesto. To je bil moj prvi zadetek za Primorje ter drugi nasploh v prvi ligi. Bila je prekinitev, po odbitem strelu pa sem se ob pravem trenutku znašel na pravem mestu in žogo samo pospravil v gol. Ni bilo težko. Do takrat smo se na igrišču tresli za rezultat. Tak je pač nogomet. Se je pa spet pokazalo, da sta naša najboljša igralca v tem trenutku Simon Živec in Almir Tanjič. Žal imata v zadnjem času težave s poškodbami, kar se nam je maščevalo tudi v pokalu, kjer smo brez njiju izpadli (v osmini finala po podaljšku pri Interblocku, op. p.).

Kako se sporazumevate s poljskim vratarjem Dawidom Pietrzkiewiczem, ki še ni povsem zadovoljil okus prvega trenerja? Zna tudi malce hrvaško, tako da se med igro razumeva, če pa je treba poudariti kaj bolj konkretnega, pa uporabljava tudi angleški jezik. Že ko sem prišel v Ajdovščino, je bila izražena težava z vratarji. Vodstvo je iskalo pravega, imeli so tudi enega zelo dobrega na preizkušnji, a žal ni pristal na ponujene pogoje. Škoda.

Zanimivo je, da obetate tako na glasbenem kot nogometnem polju. Z glasbo, predvsem s petjem in klavirjem, se ukvarjam dlje kot z nogometom. Za nogomet sem se odločil, ker nisem imel dovolj finančnih sredstev, da bi si lahko privoščil klavir. Ko sem si s študentskim delom prislužil prvi denar, sem si ga vendarle kupil. Obožujem glasbo. Včasih moram kaj zaigrati tudi soigralcem. Tako smo se nazadnje malce pošalili na pripravah Kopra v Italiji. Zaradi nogometa nimam dovolj časa za izpolnitev vseh mojih glasbenih želja, vseeno pa dan ne mine brez tega. Najbolj mi je všeč pop glasba s poudarkom na klavirju, takšna bolj dalmatinske narave.

Bi se lahko potem izrazili, da deluje z vami obrambna vrsta Primorja kot uglašen orkester? Lahko bi, da (smeh). Bi pa morali še dodati, da bo treba zaigrati še oktavo višje, pa tudi v hitrejšem ritmu.