Slovan za pokritje dolgov potrebuje 30 tisoč evrov

Trenutno pri rokometaših Slovana vlada vse drugačen položaj, kot so ga napovedovali pred sezono. Klub ni v prvi polovici lestvice, virtualni proračun se znižuje iz meseca v mesec. Pred sezono je vodstvo govorilo o 250 tisoč evrih, pred nekaj meseci je direktor Stane Ostrelič omenjal že petdeset tisočakov manj, zdaj so stroški okleščeni na 150 tisoč evrov, kar bi še vedno preprosto moralo zadostovati za najmanj obstanek v ligi.

V dveh mesecih je dvakrat prestopil v tujino

Vso jesen in zimo so igralci prihajali in odhajali iz kluba, kot bi bil ta železniška postaja. Mario Vuglač, nadarjeni hrvaški desni zunanji igralec, je v manj kot dveh mesecih v tujino odšel celo dvakrat, vmes pa se vrnil na Kodeljevo, kjer je treninge, tekme ali oboje vodilo kar pet trenerjev.

Serija treh prednovoletnih zmag pod vodstvom Matjaža Tominca – kar nikakor ne pomeni, da se njegovi predhodniki niso trudili za rezultatske sadove dela – je Ljubljančane vendarle popeljala z mest pri dnu lestvice na deveto mesto. Vseeno je Slovan iz dokaj stabiliziranega kluba, ki ga je do lanskega napredovanja med prvoligaše vodil tudi ali predvsem duh askeze, prišel do organizacije, kjer se spremembe dogajajo dnevno, načrtno in dolgoročno delo pa je ob tem bistveno zajezeno, če ne že onemogočeno.

Deset odstotkov proračuna drugih bi zadostovalo

Dejstvo je, da je nekdanji evropski klubski podprvak to sezono zabredel v dolgove. Razlog so neizpolnjene obljube (pokroviteljev). A napaka so bile tudi visokoleteče napovedi, saj zgolj obljube pač ne polnijo proračuna. Ta je ob zmanjšanju nekaterih stroškov in odhodih igralcev, Vuk Lazović naj bi se dogovoril z beograjsko Crveno zvezdo, Vuglač se je odpravil v Zagreb, okleščen na vsoto omenjenih 150 tisoč evrov, s katerimi bi klub brez večjih pretresov lahko končal sezono.

Predsednik Marjan Gorišek, ki kljub manj prijetnim temam korektno dviguje telefon, je pred slabimi tremi leti klub rešil pred propadom. Črnega scenarija ob takšnih razmerah tudi zdaj ne izključuje in pomenljivo poudarja, da bi Slovan lahko živel in ustvarjal z desetimi odstotki proračuna katerega od drugih ljubljanskih prvoligašev. Dodaja, da včasih Kodeljevčani nimajo niti za avtobus. Da bi klub s slovito tradicijo pokril letošnje dolgove do igralcev, sodnikov in zveze, potrebuje 30 tisoč evrov, ki jih mrzlično išče. Trener? Priprave vodi , Tominec pa mora najprej videti, kako je z njegovimi poslovnimi obveznostmi v Švici.

Izpad ni tragedija, pokop pač

A tako dolgo ne bo šlo več naprej. Velikanska škoda bi bila, če bi pokojnik postal klub, katerega korenine imajo stoletno tradicijo. Morebitni izpad kljub diametralno drugačnim napovedim nikakor ne bi bil tragedija. Scenarij, da bi Slovan končal v slogu Cimosa, Škofje Loke, Gold Cluba, Slovenj Gradca, Nove Gorice in drugih, pa bi vsekakor vseboval elemente katastrofe.