Še dobro, da se imamo zaradi koga prepirati

Res si je športno želeti več in bolje, a od nje zahtevati ponovitev polfinala bi bilo nerealno. Čeprav nikakor ne trdim, da tega ni sposobna, a da prideš v bitko za kolajne, potrebuješ tudi ugoden splet okoliščin.

Ne smemo pozabiti niti, da so trenutno kar trije visoki levi zunanji igralci na bolniškem dopustu, neomejenih človeških virov pa seveda ni. A vodstvo reprezentance tega ne želi potencirati. Ne le to, niti preveč govoriti o tej temi. Hvalabogu, tarnanje ni rešilo še ničesar, reprezentanca pa vsekakor premore svojo širino. Predvsem na treh položajih – v vratih, na srednjem zunanjem in na desnem krilu.

Doma ostali nekateri odličnjaki

Nekateri, ki bi jih z veseljem pograbile katere druge, tudi ugledne reprezentance, morda bi se celo steple zanje, so ostali doma ali celo zunaj širšega seznama ter tako nehote znova porajali polemike, debate na tribunah, ob šanku ali na spletu. V mislih imam na primer Miho Zarabca, Aljošo Rezarja, Gašperja Marguča in morda še koga. Odločitev je seveda selektorjeva. Ta opravlja izbor in odgovarja za rezultat, kresanje mnenj pa je pravzaprav težava v slogu ''od viška glava ne boli''. Konkretno pomeni, da Slovenija na nekaterih položajih premore presežek kakovosti, kar je vsekakor razveseljiva ugotovitev. Bistveno hujša težava bi bila, če selektor ne bi imel koga poklicati.

No, po drugi strani so na primer Danci prekrižali Nikolaja Markussena, visokega levega zunanjega. Za tip takšnega, seveda zdravega igralca bi ta hip selektor Boris Denič verjetno dal kraljestvo.

Lov na olimpijske kvalifikacije je realnost

Da se vrnem k dometu. V Katar je Slovenija odpotovala po uvrstitev na kvalifikacijski turnir za olimpijske igre v Riu. Za to potrebuje najmanj sedmo mesto, morda, če bo svetovni in evropski prvak postala ista reprezentanca, bo dovolj tudi osmo. Mislim, da je reprezentanca ne glede na okrevanje Klemena Cehteta tega vsekakor sposobna osvojiti. Realno.

Rezultat ni vedno vladar

Ne strinjam se s tistimi, ki so po turnirju na Danskem mrzlično nejeverno zmajevali z glavami. Kakor tudi ne bi delal velikih sklepov, če bi na primer Slovenija enega od mo(go)čnih tekmecev prejšnji konec tedna raztreščila, ne pa končala na zadnjem mestu.

Rezultat je pomemben tudi na prijateljskih tekmah, ni pa v ospredju. Poleg tedna je se ponavadi trenerji ob takšnih priložnostih vsaj nekoliko gredo tudi skrivalnice, zato ne razkrijejo vseh adutov. Skrivati pa so se Slovencem pomagale tudi poškodbe. Resne tekme so nekaj drugega. Polom proti Dancem pa je lahko prvovrstni opomin, da z ročno zavoro, kot pravi selektor, pač ne gre.

Pomembno je priti v osmino finala s čim boljšim izhodiščem, stopnjevati formo. Slovencem v prid je tudi razpored, čeprav prvega tekmeca Čila vsekakor ne gre podcenjevati. Za velike reprezentance – Slovenija je tem blizu oziroma si želi biti ‒ se prvenstva začenjajo v izločilnih bojih. Tedaj nimaš več pravice do zdrsa. Seveda pa si štartni položaj v osmini finala in posledično pozneje krojiš v skupini. A če zamočiš na dan D, je ves trud zaman. In obratno. Tedaj si lahko mahoma snameš zanko z vratu.