Potepuški Mač(kovš)ek je znova doma

Po manj kot letu dni odsotnosti iz Zlatoroga se je Borut Mačkovšek prejšnji konec tedna vrnil v moštvo Celja Pivovarne Laško. Vmes je Primorec zamenjal – pozor – tri klube. Maja je za nekaj tednov odšel v Katar k Al Saddu, poleti je odšel v tako želeno tujino, v bundesligo k Hannovru, pred nekaj tedni je prestopil v Dinamo iz Minska, ki pa je bliskovito, seveda ne po Mačkovškovi krivdi, mrknil s scene.

Celjani so se bliskovito odzvali in izgubljenega sina vrnili domov do konca sezone. Na ta način so sklenili skoraj idealen posel: dobili so nemško odškodnino – vseskozi neuradno kroži številka okrog 100 tisoč evrov –, igralec pa se je vrnil brezplačno.

"Bil sem potepuški Maček," se je pošalil ter s svojim vzdevkom besedno poigral slovenski reprezentant velikega potenciala in občasno nepredvidljivih odločitev, ki je imel po lastnih besedah na izbiro tudi Maribor. A odločil se je za Celje, kjer so ga gledalci sprejeli z velikim odobravanjem: "Navijači me imajo radi, tudi v lanski sezoni so me imeli. Pohajal sem po Evropi, a v Celje sem se vrnil z veseljem."

Kljub petim točkam Gorenjevega naskoka Maček verjame, da Celje še lahko zaplete klopčič prvenstva, celjskih akcij pa še ni pozabil. "Poznam sistem, pred celjskim občinstvom mi je bilo vselej lepo igrati. Navsezadnje sem doma (čeprav seveda prihaja iz Izole, a se je rokometno uveljavil v Celju, op. a.) in to so vse dejavniki, ki pomagajo, da nisi toliko psihično obremenjen," razmišlja visokorasli Primorec, ki se je v Zlatorog podal v paketu z Davidom Miklavčičem in Urošem Bundalom.