Beseda preveč

Dejstva so jasna. Po dveh tekmah v ligi prvakov imajo celjski rokometaši ob imenu svojega kluba pri točkah še vedno zapisano ničlo. V Zlatorogu je bil boljši Vardar, na gostovanju Montpellier. Eden za gol, drugi za šest zadetkov, seštevek omenjenega pa zadostuje za predzadnje mesto v supermočni skupini C, saj so Čehovski medvedi v seštevku izgubili z bistveno obsežnejšo razliko kot pivovarji.

Ti so na igrišču delovali bolje, kot kažeta rezultata, a so s slab(š)o igro v določenih obdobjih renovirani Celjani, pri katerih je kar šest debitantov v ligi prvakov, podrli vse, kar so prej z velikim trudom gradili. Šestica je zanje očitno postala nesrečna številka, saj so tako v Celju kot v Montpellieru že vodili s takšno razliko, a po 60 minutah ostali brez točk. Naslednji izziv je ravno rusko moštvo. Za pripravo nanj bodo imeli Celjani prekleto malo časa, a bi lahko pomembnost tekme označili kar z enakim pridevnikom.

O someščanu Pomudil se bom še malce pri zadnji tekmi. Skoraj tri četrtine je bilo Celje izenačeno ali boljše, pokop je sledil v zadnjih minutah. A zdi se, da so si en gol Celjani zabili že sami. In sicer na tiskovni konferenci pred tekmo. Tedaj je trener Branko Tamše izjavil, da je za njegovo ekipo morda celo dobro, da srednjega zunanjega igra Vid Kavtičnik, ki tega položaja sicer ni vajen. Ob dodatku "brez podcenjevanja".

Morda se je že v naslednjem hipu ugriznil v jezik, ampak težko je verjeti, da do Tamšetovega someščana izjava v kakršnikoli obliki ni prišla. In težko je verjeti, da bi lahko za tekmeca kaj lahko predstavljalo še boljšo motivacijo.

Nima pomena, da Kavtičnik organizatorja igre na tekmi ni igral veliko, in dejansko ni znano, ali je Velenjčan za Tamšetove besede vedel. Dejstvo je, da je bil eden najboljših igralcev na tekmi v ekipi, ki je bila s štirimi zdravimi in enim poškodovanim oziroma vračajočim se slovenskim reprezentantom po porazu za 11 golov v prvem krogu že tako ali tako silovito naostrena.

Spoštovanje in samozavest Tamše, čigar strokovnost in predanost tako ali tako nista sporni, ne spada med trenerje, ki bi nepremišljeno duhovičili. Ponavadi iz njegovih stavkov vejeta veliko spoštovanje do tekmecev in hkrati samozavest, prepričanost o potencialih lastne ekipe. Kot strastni bralec je oborožen tudi z retoričnim arzenalom. A tokrat mu je zdrsnilo. Ne trdim, da je gotovo vplival na rezultat in dejstvo je, da je po tekmi lahko biti pameten, a zdrs je bil.

Vsekakor drži, da smo vsi vse življenje v procesu učenja, kar je tudi filozofija Branka Tamšeta.