Zidanov frankfurtski labodji spev

Brazilci so obkrožali Zinedina Zidana, a ga nikakor niso mogli ustaviti. Foto: Getty Images

Če ste nogometni navdušenec in ne zamudite nobene od pomembnejših tekem, ob tem pa ste dovolj stari, da ste bili "zraven" leta 2006, potem zadnjo četrtfinalno tekmo svetovnega prvenstva v Nemčiji v zbirki najljubših nogometnih spominov zagotovo hranite v prav posebnem kotičku.

Čeprav je nekaj manj kot 50 tisoč gledalcev na štadionu v Frankfurtu in na desetine milijonov, ki so si obračun prvakov s štirih svetovnih prvenstev pred tem ogledali prek televizijskih zaslonov, na tekmi dočakalo samo en gol, smo takrat videli eno najbolj perfektnih individualnih predstav v zgodovini nogometa. Na svetovnih prvenstvih prav gotovo.

Zinedine Zidane je v golo statistiko takrat resda vpisal samo asistenco, a zato ponudil vse kaj drugega, zaradi česar so velikemu Zizouju po tekmi poklapano zaploskali tudi Brazilci. "Razgalil je naše nogometaše in jim odčital lekcijo brazilskega nogometa," so po njegovi predstavi zapisali pri kultnem brazilskem dnevniku O Globo.

Kot lutkar z nitkami je po igrišču premikal 21 figur

Za Brazilce je bil nerešljiva uganka. Foto: Reuters Z žogo, zalepljeno na nogo, kot svila mehkimi dotiki, podajami, ki so rezale nasprotnikovo obrambo in cirkuškimi preigravanji, ob katerih so Brazilci padali po tleh, je bil videti kot lutkar, ki z nitkami premika 21 figur na igrišču, kakorkoli se mu zdi, in ob tem zabava občinstvo.

"Po koncu tekme je bil prvi od Francozov, ki so zapustili zelenico, a to, kar je pred tem pokazal na njej, bo v zgodovini nogometa ostalo za vedno," so po tekmi posrečeno zapisali pri britanskem časniku The Guardian.

Morda še bolj kot to, kaj, je nogometni svet osupnilo to, kdaj je mož s številko 10 na hrbtu to pokazal. Zidane je bil takrat namreč daleč od svojih najboljših let in pred začetkom prvenstva napovedal, da se bo po zadnji tekmi, ki jo bo odigral v Nemčiji, upokojil.

"V zadnjih treh letih z Realom nisem osvojil ničesar. V dveh od teh let nisem igral tako, kot sem si želel. Bil sem slab. Zavedam se, da boljši ne bom več, ampak prej slabši. Leta tečejo, s tem se je treba sprijazniti," je sporočil Zidane, takrat dobitnik zlate žoge in lastnik treh nazivov najboljšega na svetu po izboru Fife, in dal vedeti, da je vsaka naslednja tekma morebiti tudi njegova zadnja.

Frankfurtska nogometna simfonija Zinedina Zidana:

Po predtekmovanju je bil na udaru kritikov

Po slabih igrah, ki jih je pokazal v predtekmovanju, je precejšen del francoske javnosti zahteval, da ga selektor Raymond Domenech posadi na klop.

Francozi so se, ko so najprej remizirali s Švico in Južno Korejo, potem pa brez pomoči kaznovanega Zidana premagali Togo z 2:0, stežka prebili v nadaljnje tekmovanje. Potem so po sijajni predstavi svojega nogometaša s kapetanskim trakom na roki v osmini finala premagali Špance s 3:1. Zidane je zabil gol in prispeval še asistenco.

V izločilnih delih je blestel in utišal kritike, ki so bili glasni po bledih predstavah v predtekmovanju. Foto: Reuters

Toda Španija, takrat daleč od reprezentance, ki je to postala le dve leti pozneje, ni bila niti približno tako visoka ovira, kot je bila tista, ki je Francoze čakala na naslednji stopnički. Medtem ko so Francozi na svetovnem prvenstvu 2002 doživeli polom in izpadli v predtekmovanju, od evropskega prvenstva 2004 pa se v četrtfinalu poslovili po šokantnem porazu proti Grčiji, je branilka naslova Brazilija v Nemčijo pripotovala z naslovom z zadnjega svetovnega prvenstva in tam do četrtfinala nanizala štiri zmage ob razliki v zadetkih 12:1.

Do te tekme Brazilci na svetovnih prvenstvih poraza niso doživeli dolgih 11 tekem. Nazadnje so izgubili prav proti Franciji v finalu svetovnega prvenstva 1998, ko je z dvema goloma zablestel Zidane.

V finalu 1998 se je odkupil za neumnost iz predtekmovanja

Takole je zabil enega od svojih dveh golov v finalu leta 1998. Foto: Reuters Finale svetovnega prvenstva 1998 v Parizu je bil sploh prvi za Francijo v vsej njeni zgodovini, medtem ko je Brazilija na čelu s takrat najboljšim nogometašem na svetu Ronaldom vanj vstopila kot branilka naslova in štirikratna svetovna prvakinja.

Medtem ko je bil sloviti Brazilec s številko 9 na hrbtu v njem bleda senca samega sebe, kar gre pripisati tudi skrivnostnemu in nikoli povsem pojasnjenem dogajanju v urah pred finalom, je Zidane blestel. Pred 80 tisoč gledalci je že v prvem polčasu, najprej v 27. in potem še v zadnji minuti, zabil dva gola in odločil zmagovalca. Emmanuel Petit je z golom v 93. minuti le potrdil veličastno zmago Francozov.

Zidane na tem prvenstvu vse do finala ni blestel, v predtekmovanju pa si je na tekmi proti Savdski Arabiji privoščil veliko neumnost, udaril nasprotnika in si prislužil rdeč karton. Zaradi tega dve tekmi ni smel igrati in se je na igrišče vrnil šele v četrtfinalu.

S simultanko v finalu se je odkupil in postal junak za večne čase.

Ronaldo in Ronaldinho sta se smejala le 35 sekund

Predvsem pa so Brazilci, takrat (in še danes) petkratni svetovni prvaki v poletje 2006 krenili kot glavni favoriti v lovu na šesto zvezdico in tudi s takrat z naskokom najboljšim nogometašem na svetu Ronaldinhom, takrat uradno najboljšim zadnjih dveh let, ki je bil pri 26 letih na vrhuncu svoje bleščeče nogometne poti. Podobno kot še nekateri njegovi zvezdniški soigralci na čelu z Ronaldom, ki je z golom v mreži Gane v osmini finala postal najboljši strelec v zgodovini svetovnih prvenstev.

Sproščeni trije velikani svetovnega nogometa tik pred začetkom tekme. Ronaldu in Ronaldinhu po koncu tekme zagotovo ni bilo več do smeha ... Foto: Getty Images

Prav s takratnim soigralcem iz madridskega Reala je Zidane pred začetkom tekme sproščeno kramljal in se smejal, kot da je pred njima tekma s prijatelji na kakšni izmed revnih ulic, na katerih sta, vsak na svojem koncu sveta, odraščala. No, ob koncu tekme Brazilcu zagotovo ni bilo do smeha. Da utegne biti tako, pa je lahko eden najboljših vseh časov ugotovil že kmalu po tem, ko je glavni sodnik, Španec Luis Medina Cantalejo, dal znak za začetek tekme, in Zidanov nogometni ples se je lahko začel.

Začel pa se je kar takoj. Že po 35 sekundah igre, ko je Zidane z eno potezo na sredini igrišča iz igre vrgel Ze Roberta in Kakaja, potem pa v naslednjem koraku z enim gibom osmešil še Gilberta Silvo, je postalo jasno, da bo tekma minila v tonih francoskega šansona in ne brazilske sambe. V tonih francoskega plešastega dirigenta, ki je mahal s paličicama in perfektno zadeval noto za noto.

V 14. minuti magično ustavljanje visoke žoge, ki se je na njegovo nogo prilepila kot magnet. V 28. minuti je žongliral ob Kakaju, vrnil žogo do soigralca v obrambi, jo dobil nazaj, se poigral z legendarnim Cafujem in v ogenj v smeri brazilskega poslal Erica Abidala. V 40. minuti je osmešil še Ronaldinha.

Štiri minute pozneje je na zadnjico spravil najprej Lucia in potem še Ze Roberta, v priložnost pa porinil Patrick Vieira. Če bi imel dolgoletni kapetan le kanček nogometnega znanja slovitega soigralca, bi Francozi verjetno vodili že ob polčasu, a tudi to je bilo dovolj, da se je občinstvo začelo klanjati francoskemu nogometnemu božanstvu alžirskih korenin.

Francozi so za Brazilce nočna mora

Francozi so Brazilcem na svetovnih prvenstvih prizadejali veliko gorja. Foto: Reuters Francija in Brazilija sta do zdaj odigrali 15 medsebojnih tekem. Izkupiček je polovičen. Vsaki reprezentanci je pripadlo šest zmag, ob tem pa sta trikrat remizirali, a ko beseda nanese na pomembnost tekem, so v veliki prednosti Francozi.

Svojo prvo tekmo proti Brazilcem na svetovnih prvenstvih, leta 1958 na Švedskem, so sicer izgubili z 2:5, a potem z Brazilci v Mehiki leta 1986 remizirali z 1:1, jih v finalu svetovnega prvenstva 1998 premagali s 3:0, nazadnje pa jih z 1:0 odpravili še v četrtfinalu svetovnega prvenstva 2006 v Nemčiji, o katerem pišemo.

Da bi bila mera za Brazilce še slabša, so Francozi poskrbeli tudi z zmago nad Brazilci na pokalu konfederacij leta 2001, na katerem so zmagali z 2:1.

Trenutek odločitve po slabi uri igre

"Zizou! Zizou!" je ob odhodu na polčas zvenelo s tribun iz ust navijačev, ki so evforično ploskali vsakič, ko je Zidane dobil žogo. Že ob praktično prvem dotiku žoge v drugem polčasu, po dobre pol minute, je poskrbel za novo nevarnost. S prostega strela je Vieiri na pladnju serviral žogo za vodstvo Francije z 1:0, a je izkušeni vezist še enkrat pokazal, zakaj je bil namesto za zabijanje golov vedno zadolžen za branjenje svojih vrat.

Trenutek, ko je Thierry Henry premagal brazilskega vratarja Dido in Francoze popeljal v polfinale. Foto: Reuters

V 56. minuti je Zidane atraktivno preigral še Ronalda, spravil žogo čez glavo in osmešil še junaka brazilskega naslova leta 2002, že minuto pozneje pa na pravo noto udaril še enkrat in kreiral odločilni trenutek. S prostega strela z leve strani je poslal dolg predložek na drugo stran, kjer so Brazilci pozabili na Thieryja Henryja, ki je, kot se je izkazalo dobre pol ure pozneje, zabil za zmago. Zanimivo, čeprav sta do takrat skupaj odigrala 54 tekem za Francijo, se je sploh prvič (in tudi zadnjič) zgodilo, da je prispeval neposredno podajo za gol Henryja, ki je pozneje s 51 goli postal najboljši strelec v zgodovini Francije.

Po tem golu, ki ga je brazilski vratar Dida le nemočno pospremil s pogledom, je bilo jasno, da je konec. Brazilci so lahko le spremljali, kako se Zidane poigrava z njimi in z atraktivnimi potezami občinstvo dviguje na noge. Do konca tekme je Zizou skril žogo na varno, še nekajkrat osmešil Brazilce in Francoze spravil v družbo Portugalske, Italije in Nemčije, ki so čakali na zadnjega polfinalista. Zidane je bil neustavljiv.

Zinedine Zidane na SP 2006:

Brazilcem je ukradel dušo

"Mojster. Ukradel nam je dušo. Igral je v svojem vesolju. Na povsem drugačni ravni. Dokazal je, da je najboljši na svetu," je s hvalospevi na njegov račun takoj po tekmi začel največji brazilski nogometaš in po mnenju mnogih tudi najboljši vseh časov, trikratni svetovni prvak Pele.

"Videl sem že veliko njegovih sijajnih predstav, a to je bila njegova tekma življenja. Bil je neustavljiv. Še boljši, kot je bil v finalu svetovnega prvenstva 1998," je v podobnem slogu nadaljeval tisti Brazilec, ki mu je bilo po zadnjem sodnikovem žvižgu zagotovo najtežje, selektor Brazilije Carlos Alberto Parreira.

Medtem ko je sam doživljal ovacije, so Brazilci na tleh neutaložljivo jokali. Foto: Reuters

"Ne vem, kaj naj povem po tem. Česa takšnega še nisem videl," se je v morje hvalospevov zlil tudi Zidanov rojak, Arsene Wenger, ki je bil takrat nekje na polovici svojega 22 let trajajočega obdobja na klopi londonskega Arsenala. "Nogomet je zelo zapleten, a enostaven hkrati. Če kdo, potem je to danes pokazal Zidane," si je ob opisovanju njegove magične predstave nogometno krilatico sposodil še en velikan francoskega nogometa, Zidanov soigralec ob pohodu na naslov leta 1998 Marcel Desailly. "Vsi vemo, da je genij. Dovolj je, da ga enkrat vidiš na treningu, in je jasno vse. Tokrat je šel še korak dlje. Bil je genialen genij," pa je o svojem takratnem soigralcu povedal Vieira.

Zidane je bil glavni junak Francozov tudi v polfinalu, ko je zabil edini gol na tekmi proti Portugalski Cristiana Ronalda in bil v središču pozornosti tudi v finalu, ko jih je popeljal v vodstvo proti Italiji, a potem svojo pot končal neslavno. Z izključitvijo in porazom, ki si ga je ogledal nekje v hodnikih velikega Olimpijskega štadiona v Berlinu. Toda kljub čelu v prsih Marca Materazzija, ki ga svet ne bo pozabil nikoli, se vsaj nogometni svet še raje spominja tistega, kar je Zidanu uspelo nekaj dni pred tem. Ura in pol čistega nogometnega užitka v Frankfurtu, akter pa samo en.

Francoska številka 10 je bila v Frankfurtu za Brazilce neulovljiva. Foto: Reuters

Igral je tako, kot da bi se vrnil na umazane ulice Marseilla

Debi v majici Caena leta 1989. Prve minute v majici Francije in dva gola, za katera je potreboval vsega 17 minut. "Dvojček" v finalu svetovnega prvenstva 1998. Naziv najboljšega igralca turnirja ob francoskem pohodu na evropski naslov 2000. Nepozaben gol v Glasgowu v finalu lige prvakov 2002 v mreži Bayerja Leverkusna. Zlata žoga in tri nagrade za najboljšega na svetu po izboru Fife. Rekorden prestop v Real Madrid. Vsi milijoni, ki jih je zaslužil.

Zidane je do tistega vročega julijskega večera v Frankfurtu nogometnemu svetu pokazal marsikaj, a v izdihljajih svoje bogate nogometne poti ponudil bistvo. Igral je, kot je igral takrat, ko se je za žogo brez prebite pare v žepu podil po umazanih stranskih ulicah Marseilla, in z nasmehom na ustih poskrbel za eno najbolj čarobnih predstav v zgodovini nogometa. Labodji spev velikega Zizouja, ki ga ne bomo pozabili nikoli.

Sijajen nogometni življenjepis, ki ga še kar dopolnjuje

Je ikona največjega kluba na svetu. Foto: Reuters Zidane je eden velikanov svetovnega nogometa in zagotovo eden od najboljših vseh časov. Zapuščina, ki jo je pustil za sabo, je neverjetna.

Kariero je začel pri Cannesu, za katerega je igral med letoma 1989 in 1992. Potem se je preselil v Bordeaux, pri katerem je ostal štiri leta. Od tam ga je leta 1996, potem ko je bil izbran za najboljšega posameznika prve francoske lige, pot vodila v Juventus. V Torinu je v petih letih osvojil dva naslova italijanskega prvaka, veselil pa se je tudi evropskega superpokala, zmage v medcelinskem pokalu in italijanskem superpokalu.

Leta 2001 je za takrat rekordnih 77 milijonov evrov pristal v Real Madridu in zanj igral pet let, tam pa tudi končal kariero. Na Santiagu Bernabeu je vrhunec dočakal leta 2002, ko je Realu s spektakularnim golom v finalu proti Bayerju Leverkusnu prinesel takrat deveti naslov evropskega prvaka. V Madridu je enkrat postal tudi španski prvak, osvojil pa še evropski superpokal, medcelinski pokal in dva španska superpokala.

Leta 1998 je dobil zlato žogo. Foto: Reuters Za Francijo je odigral 108 tekem in zabil 31 golov. Z njo je nastopil na treh svetovnih prvenstvih. Leta 1998 jo je z dvema goloma v finalu popeljal do njenega takrat prvega naslova svetovnega prvaka. Leta 2002 je izpadel po skupinskem delu, leta 2006 pa izgubil v finalu, a bil izbran za najboljšega posameznika turnirja. Pohvali se lahko tudi s tremi nastopi na evropskih prvenstvih. Leta 1996, ko je s Francijo obstal v polfinalu, leta 2000, ko je šel do konca in bil izbran za najboljšega posameznika turnirja, in nazadnje leta 2004, ko se je pot Francije ustavila v četrtfinalu.

Od bogate zbirke individualnih priznanj, ki jih je prejel, gre izpostaviti predvsem zlato žogo (1998) in še tri nagrade za najboljšega nogometaša leta na svetu po izboru Fife (1998, 2000 in 2003).

Po koncu igralske poti ga je zaneslo v trenerske vode. Najprej se je kalil na klopi mlade ekipe Real Madrida. V začetku leta 2016 je nekoliko nepričakovano postal trener članske ekipe in jo v naslednjih treh letih popeljal do neverjetnih treh naslovov evropskega prvaka v nizu. Enkrat, leta 2017, je bil tudi španski prvak, pohvali pa se lahko še z dvema naslovoma klubskega svetovnega prvaka, dvema evropskima superpokaloma in španskim superpokalom. Trener Reala je še danes, a si je vmes, med majem 2018 in marcem 2019, vzel nekaj predaha in počival.

Sportal Še vedno ni jasno, kaj se je z Ronaldom dogajalo v hotelu pred pariškim finalom