Od brezglave muhe do junaka prestižnega derbija (video)

Na Apeninskem polotoku vztraja že pet let. Pred tremi leti je v serie A debitiral v Genovi, v zadnjih sezonah se je potikal po drugoligaških italijanskih postajah v Torinu, Padovi in Modeni, opozarjal nase s prodornostjo in hitrostjo, se pogosto pojavljal na seznamih najbolj obetavnih igralcev, nato pa po koncu sezone 2012/13 storil pričakovan korak. Stopil je stopničko višje ter sklenil pogodbo s Chievom. Odprla so se mu vrata dokazovanj v serie A, slačilnico je delil z izkušenim rojakom Boštjanom Cesarjem, vse je imel kot na pladnju, da v Veroni samozavestno napove boj za udarno enajsterico. Nato pa je doživel prvi neuspeh. In drugi, in tretji ... Obvisel je na klopi za rezervne igralce, njegov napredek je nepričakovano potegnil ročno zavoro. Trener Giuseppe Sannino mu ni preveč zaupal, v uvodni tretjini prvenstva mu je priložnost namenil le enkrat, pa še takrat ni odigral niti celega polčasa.

Oblak mu je namenil nespoštljivo primerjavo

Vprašanj o tem, ali se 23-letnik, ki je navduševal v dresu mlade izbrane vrste, razvija v želeno smer, je bilo vse več. Pojavljali so se dvomi. V mladi izbrani vrsti je izstopal s prepoznavnimi pobegi po levi strani, ko je bil prestar za Kavčičevo četo, se je nekajkrat nanj spomnil Slaviša Stojanović, a sodelovanje ni postalo stalno. Pri Srečku Katancu je prvič nastopil na prijateljski tekmi z BiH v zasneženih Stožicah (0:3), nato se je znašel na igrišču tudi na domači kvalifikacijski tekmi z Islandijo. Kot adut s klopi je v zaključku srečanj nekajkrat pobegnil islandski obrambi in streljal na vrata gostov, a je ostalo pri bolečem porazu 1:2. Legendarni slovenski nogometaš in nekdanji selektor Branko Oblak ga je takrat brez dlake na jeziku opisal kot igralca, ki igra kot muha brez glave in le teče kot navit. Domžalčanu je ostalo dokazovanje pri Modeni, kjer je kot posojen nogometaš Genoe spadal med najhitrejše igralce v serie B, individualno pa je eksplozivnost, njegov zaščitni znak, saj hitro pobegne po krilnih položajih, utrjeval v sodelovanju s kondicijskim trenerjem Rokom Predaničem, nekdanjim vrhunskim atletom. Poleti je dočakal povabilo iz Verone.

V mestu ljubezni se (še) ni naigral. Iz tedna v teden je ostajal na klopi, kar je motilo tudi selektorja Katanca. Večkrat se je v javnosti spraševal, kako bo nadgradil talent in napredoval, če bo v klubu ostal brez minutaže. Vseeno ga je še nekajkrat vpoklical. Reševalo ga je dejstvo, da za srečanje s Kanado ni prišlo v poštev ogromno kandidatov. Katanec je pojasnil, da v drugačnih okoliščinah ne bi v Verono poslal dveh reprezentančnih vpoklicev, ampak le enega. Za kapetana.

Zdaj, ko je v času reprezentančnega premora prišel nov trener Eugenio Corini, ki pozna odlično Chievo, saj ga je nazadnje vodil maja, je do priložnosti prišel tudi Lazarević. Nekaj več kot 30 minut na težko pričakovanem mestnem spopadu s Hellas Verono je bilo dovolj, da postane junak dneva. Z njegovim golom, doseženim globoko v sodnikovem podaljšku, je pri navijačih zraslo upanje, da bi lahko rumeno-modri kmalu zapustili nevarna mesta na repu razpredelnice in se pomaknili bližje sredini. Za začetek niso več zadnji, saj so zaradi boljše razlike v zadetkih prehiteli Catanio.

Lazarević posvetil zadetek družini

V soboto so na štadionu Marc Antonio Bentegodi dobili prestižni dvoboj. Prvoligaški mestni derbi je v Veroni potekal prvič po dobrih enajstih letih. Dobili so ga gostje, nogometaši Chieva, in to po imenitnem zadetku slovenskega reprezentanta. ''To je poseben dan. Zelo sem vesel zadetka in zmage. Odigralo smo dobro tekmo, zdaj moramo nadaljevati v podobnem ritmu in upoštevati navodila trenerja Corinija. Upoštevali smo, kar nas je učil cel teden. Dali smo vse od sebe na igrišču, zadetek pa posvečam moji družini,'' je po srečanju presrečni slovenski reprezentant povedal za Mediaset Premium. Pohvalil ga je tudi trener, ga ocenil za najboljšega na igrišču. Podajo za najlepšo potezo na tekmi mu je prispeval soigralec, kosovski Finec Perparim Hetemaj.