Prvi nogometaš, ki je postal predsednik države

• Na predsedniških volitvah v Liberiji zmagal nekdanji nogometaš Weah

V začetku septembra 1996 je prvak Milan v prvem krogu italijanskega prvenstva gostil skromni Hellas iz Verone in ob polčasu na veliko presenečenje zaostajal z 0:1. V drugih 45 minutah so zvezdniki, ki jih je s tribun San Sira z budnim očesom spremljal Silvio Berlusconi, zabili štiri gole, zmagali s 4:1 in stvari postavili na svoje mesto.

Enega izmed zadetkov je dosegel George Weah. Po kotu gostov je žogo prejel v svojem kazenskem prostoru in v naslednjih 15 sekundah na poti do v spominu zvestih navijačev Milana še danes nepozabnega gola pokazal vse, zaradi česar je manj kot leto pred tem postal prvi in do zdaj tudi edini afriški nogometaš, ki je postal najboljši na svetu.

Prejel je zlato žogo, za najboljšega pa so ga leta 1995 izbrali tudi pri Fifi, čeprav v sezoni 1994/95, ko je bil še član PSG, ni bil evropski prvak. Ne samo to, brez lovorike je ostal tudi v francoskem prvenstvu. Parižani so bili samo tretji. Nekaj, kar se danes v nogometu ne bo zgodilo.

Takrat je bil star 29 let in na vrhuncu poti do statusa enega izmed najboljših v zgodovini nogometa. Po mnenju številnih najboljšega afriškega nogometaša vseh časov. Legendarni Nelson Mandela ga je označil za ponos Afrike.

Verjetno tudi zaradi tega, ker na vrhuncu slave nikoli ni pozabil na svoje rojake. Pomagal je graditi šole, bolnišnice, ustanavljal je razne dobrodelne organizacije, nogometne klube za mlade in bil, preden je skočil v politične vode, tudi Unicefov ambasador dobre volje.

V Evropi je služil, doma je plačeval

Leta 1995 je dobil zlato žogo. Foto: Getty Images Z nogometom se je začel ukvarjati v rodni Monrovii, kjer je igral za Mighty Barrolle in Invincible Eleven. Potem je kratek čas igral v Slonokoščeni obali (Africa Sports) in v Kamerunu (Tonnerre Yaounde), kjer ga je opazil takratni selektor Kameruna, Claude Le Roy. Francoz je rojaka, takratnega trenerja Monaca Arsena Wengerja, opozoril na 22-letnega napadalca, ki zabija kot nor.

Zdajšnji dolgoletni trener londonskega Arsenala se je usedel na letalo, si ogledal le pol ure tekme, v kateri je blestel Weah, odštel 70 tisoč ameriških dolarjev in ga odpeljal v Evropo.

Tam se je začela pot od Monaca, PSG, Milana, Chelseaja, Manchester Cityja, Marseilla in do Združenih arabskih emiratov, kjer je pri tamkajšnji Al Jaziri za konec pobral še nekaj dolarjev in leta 2003, star je bil 37 let, končal nogometno pot.

Na njej je na 60 tekmah zabil 22 golov za reprezentanco in jo leta 1996 prvič v zgodovini popeljal na afriški pokal narodov. Bil je več kot le njen najboljši strelec in kapetan. Za nastopanje v reprezentančnem dresu ni prejemal premij, ampak jih je plačeval. Reprezentanci, ki je bila v vojnih časih slabo organizirana, je plačeval priprave in tudi drugače pomagal svojim soigralcem.

Postal je predsednik ene od najrevnejših držav na svetu

Danes je pred veliko bolj zahtevno, a tudi odgovorno nalogo, kot je bil tistega pozno poletnega popoldneva pred več kot 21 leti na kultni milanski nogometni zelenici, ko je na poti do ubogega vratarja Verone nasprotnike nizal drugega za drugim. Prejšnji teden, ob izteku leta 2017, je postal predsednik Liberije. Države, ki spada med najrevnejše na svetu.

Kar 80 odstotkov prebivalstva naj bi živelo pod pragom revščine, le en odstotek ljudi ima elektriko, tudi pitna voda je velika težava. Trije od štirih ljudi v Liberiji so nezaposleni, med 194 državami na svetu je ta država z obale zahodne Afrike glede na bruto domači proizvod na 188. mestu.

Vse to je posledica krvave preteklosti, ki jo ima ta 4,6-milijonska država. Državljanski vojni, ki sta v Liberiji divjali v devetdesetih letih prejšnjega in prvih letih tega stoletja, sta poskrbeli za četrt milijona smrtnih žrtev. Veliko se jih je izselilo. Potem je med letoma 2013 in 2015 udarila še ebola. Smrtonosna bolezen, zaradi katere je umrlo več kot štiri tisoč ljudi.

Nekaj osnovnih podatkov o Liberiji:

- Neodvisnost je dosegla leta 1847.
- Njeno glavno mesto Monrovia ima milijon prebivalcev.
- Leži na 99.067 kvadratnih kilometrih.
- Zadnji popis prebivalcev se je ustavil pri številki 4.503.000.
- Razprostira se na zahodni obali Afrike. Meji na Sierro Leone, Gvinejo in Slonokoščeno obalo.
- Uradni jezik je angleščina.
- Velika večina prebivalstva (85 odstotkov) je krščanske vere, okoli 12 odstotkov je muslimanov.
- Pričakovana življenjska doba za ženske je 63, za moške pa 61 let.
- Uradna valuta je liberijski dolar (za en evro jih dobite 150).

V politiko takoj, ko je sezul nogometne čevlje

V četrtek je Weah, ki se je v politiko podal malo po koncu bogate nogometne poti leta 2003, na volitvah za predsednika v Liberiji v prvem demokratičnem prevzemu oblasti v tej državi po letu 1944 premagal dozdajšnjega podpredsednika Josepha Boakaija. Ellen Johnson Sirleaf, prvo žensko afriško predsednico, ki je bila na oblasti zadnjih 12 let, bo nasledil 22. januarja.

Liberija spada med najbolj revne države na svetu. Foto: Getty Images

Na poti do življenjske naloge je, tako pač je v politiki, moral sprejeti kompromise. Njegova podpredsedniška kandidatka je Jewel Taylor, nekdanja žena nekdanjega predsednika Charlesa Taylorja. Danes obsojenega vojnega zločinca, ki prestaja 50-letno zaporno kazen.

To je bila morda pomoč na poti čez ovire, ki jih je moral preskakovati v zadnjih 12 letih. Od leta 2005, ko je prvič kandidiral za predsednika, do 2011, ko je brez želene funkcije prišel kot podpredsedniški kandidat, in danes, ko je končno prispel na cilj, jih ni manjkalo.

Poklican, da služi ljudstvu in državi

"Za vse težave Liberije in Afrike v zadnjih sto letih so poskrbeli izobraženi ljudje. Kaj so naredili razen tega, da so vse pokradli," je govoril Weah, ko so mu očitali politično neizkušenost in predvsem pomanjkanje izobrazbe. "Ljudje se čudijo, ko želi predsednik postati nogometaš. Zakaj se ne čudijo, ko predsedniki postajajo gospodarstveniki in odvetniki," je takrat še spraševal.

Do cilja, na katerega je zdaj prišel, je potoval že od leta 2003. Foto: Getty Images

Medtem je pridobil najprej visokošolsko izobrazbo, potem magistriral iz javne uprave in nabral tudi kar nekaj političnih izkušenj.

"Ko sem začel igranje nogometa, si nikoli nisem mislil, da bom najboljši na svetu, a čutil sem ljubezen do igre in trdo delal vsak dan. Danes sem pred novo nalogo. Poklican sem, da služim ljubezni do moje države in mojih ljudi. Verjamem, da jim lahko pomagam," govori danes, ko je za njim veliko zmagoslavje, do katerega je prišel po zadnjih naporih njegovih nasprotnikov, da ga ustavijo na poti do zmage.

Izgubil je živce in nasprotniku zlomil nos

Za PSG je igral tri leta. Foto: Reuters Weah je bil, tako kot številni afriški nogometaši, hiter, močan in tehnično dobro podkovan, a je bil v primerjavi z drugimi zelo discipliniran in profesionalen. Za takšne in drugačne afere ni skrbel.

Kljub temu je leta 1996 poskrbel za velik incident, ko je po remiju proti Portu v ligi prvakov v majici Milana v tunelu v štadionu udaril Jorgeja Costo in nasprotnikovemu branilcu zlomil nos. Zaradi tega je bil kaznovan s šestimi tekmami prepovedi nastopanja.

Portugalca naj bi udaril, ker ga je ta med tekmo žalil z rasističnimi opazkami. Rasizem, ki je bil takrat v nogometu veliko bolj prisoten, kot je danes, je bil njegova šibka točka.

"Wengerju bi lahko rekel, da je moj oče. Ne samo zaradi tega, ker mi je dal priložnost pri Monacu, ampak predvsem zaradi tega, ker je vedno pazil name in mi stal ob strani, ko sem se soočal z rasizmom. Tega ne bom pozabil nikoli," je dejal o izkušenem francoskem trenerju, ki že 22. leto sedi na klopi Arsenala.

Ljudje so dobili upanje za boljši jutri

Zmagal je že v prvem krogu predsedniških volitev, a ni dosegel potrebne večine. Potem je bil drugi krog volitev zaradi obtožb o nepravilnostih in korupciji dvakrat prestavljen, a decembra so ga le izvedli in zmagal je z 61 odstotki glasov.

Ljudje na ulicah Liberije so navdušeni. Foto: Reuters

"Ole, ole, ole!" so prepevali ljudje, ki so preplavili ulice prestolnice Monrovie po tem, ko je postalo jasno, da so dobili novo upanje v boljši jutri v najstarejši afriški republiki. Evforično so po tekali po istih ulicah, ki jih je pred desetletji tlačil Weah sam.

V najrevnejši četrti enega izmed najrevnejših mest na svetu je odraščal brez staršev in se od tam prebil do evropskega, svetovnega nogometnega blišča.

Danes bi lahko užival v njem in v ložah najbolj modernih štadionov z najlepšim pogledom na nogometno igrišče kadil cigare, a je poslušal notranji glas in se podal na življenjsko misijo. Pomagati rojakom, ki trpijo, in poskrbeti za lepšo prihodnost.

Glas Liberije se končno sliši

Naloga ne bo lahka, a če ne drugega, se bo njegov glas in glas Liberije slišalo daleč. Njegovo izvolitev so pozdravili številni vplivni ljudje po svetu, ne samo nogometaši.

Pred 51-letnim nekdanjim nogometnim zvezdnikom je najpomembnejša tekma življenja. Foto: Getty Images

"Živel sem življenje, ki ga ne bi smel živeti noben otrok. Želim spremeniti svojo državo na bolje," je danes 51-letni nekdanji nogometaš, zaradi katerega so v Liberiji - ko so ga na evropskih nogometnih zelenicah spremljali prek televizijskih zaslonov - za 90 minut ustavljali vojne, povedal nekoč.

Če kdaj, ima zdaj priložnost, da Liberijo, ki so jo ustanovili osvobojeni ameriški sužnji, spremeni na bolje. "Dragi sodržavljani. Do države in vas gojim globoka čustva. Zavedam se odgovornosti funkcije, ki jo prevzemam. Spremembe so pred nami," je zapisal na Twitter, takoj ko je zmagal na predsedniških volitvah, in obljubil, da bo pljunil v roke. Nogometni kralj, ki je postal predsednik.

My fellow Liberians, I deeply feel the emotion of all the nation. I measure the importance and the responsibility of the immense task which I embrace today. Change is on.

— George Weah (@GeorgeWeahOff) December 28, 2017