Sami sebi največja neznanka

Zaradi pomladitve in odsotnosti ključnih košarkarjev pod košem – manjkajo Gašper Vidmar, Mirza Begić in Erazem Lorbek – je izbrana vrsta Slovenije pred začetkom prvenstva nekakšna neznanka. Če bodo košarkarji Jureta Zdovca padli v pravi ritem, se lahko nadejajo vrhunske uvrstitve, saj imajo na papirju lahko skupino, povrhu vsega pa se križajo še z ugodno skupino C, v kateri bodo nastopile reprezentance Dominikanske republike, Finske, Nove Zelandije, Ukrajine, Turčije in ZDA. Z nekaj sreče bi imela Slovenija, čeprav po igralskem kadru ne spada v rang favoritov, celo odprto pot do polfinala. Izogniti se mora "le" favoriziranim Američanom, vse preostale reprezentance pa so premagljive. Že v uvodnem dvoboju z Avstralci slovenski košarkarji ne bodo favoriti, a so v preteklosti že večkrat pokazali, da nosijo pod reprezentančnim dresom veliko košarkarsko srce. Ob podpori navijačev, ki jih bo na Gran Canarii okoli 500 in nato več tisoč v Barceloni, kjer bodo izločilni boji, bi lahko spisali novo lepo poglavje v zgodovini slovenske košarke.

A lahko padejo tudi v napačen mlin in premagajo sami sebe, česar si jasno ne želi nihče. Ključno bo, da ne bo anemičnosti in da se bodo metali za vsako žogo, kar pa ne bi smela biti težava, saj bi moralo biti svetovno prvenstvo samo po sebi dovolj velik motiv za tovrstno ravnanje na parketu. Jasno je, da bodo morali nekateri stopiti iz svojih okvirjev in igrati vsako tekmo, kot da je zadnja na prvenstvu. Dejstvo, da imamo v Goranu Dragiću enega od najboljših organizatorjev na svetu, nam ne bo kar prinašalo zmage. Sam ne bo mogel narediti vsega. Napadalno bodo morali biti aktivni in raznovrstni prav vsi, še prej pa bodo morali postoriti delo v Zdovčevem teritoriju – obrambi.