Mojstrovina, s katero se je van Basten dotaknil nebes (video)

Leta 1988 so se najboljše evropske reprezentance za naslov, osmi v zgodovini tekmovanja, potegovale v Zahodni Nemčiji. Kandidatura ZRN je bila v očeh Uefe najbolj prepričljiva, angleška in skupna ''skandinavska'' (Norveška, Švedska in Danska) pa sta se obrisali pod nosom. Zahodni Nemci so priredili izjemno prvenstvo. Vse je potekalo kot po maslu. Polni in udobni štadioni, gostoljubni gostitelji in dinamičen nogomet.

Prvič, odkar je zaživela zamisel o evropskem prvenstvu, se je pripetilo, da se je turnir zaključil brez rdečega kartona oziroma nepriljubljenega remija brez zadetkov (0:0). Tudi v izločilnih bojih je bilo malce drugače, saj ni bilo podaljškov oziroma loterij strelov z bele točke, ki so zaznamovale minule izvedbe. ''Vzhodni blok'' je dosegel, da se za točke ni igralo v Zahodnem Berlinu, branilka naslova Francija pa se presenetljivo ni prebila na zaključek prvenstva in neslavno pogorela v kvalifikacijah. Menjava rodov in odhod Michela Platinija sta bili le prehud udarec za pomlajene ''galske peteline'', ki so tako postali prvi branilci naslova, ki niso nastopili na zaključnem turnirju.

Angleži razblinili jugoslovanske sanje o EP 1988

Kvalifikacije so bile naporne in razburljive. Zmagovalci sedmih skupin so se uvrstili na zaključni turnir. Španija je prehitela Romunijo, Italija se je po nekajletnem zatišju vrnila na velika vrata in z lahkoto prehitela Švedsko in Portugalsko, Danska je v izenačeni skupni zbrala več točk od Češkoslovaške in Walesa, Irska pa od Bolgarije, Belgije in Škotske. Branilka naslova Francija je pogorela v tretji skupini. Po menjavi generacije, ki je poskrbela za imenitne dosežke (polfinala SP 1982 in 1986 ter evropski naslov 1984), je v kvalifikacijah na osmih tekmah zmagala le enkrat. Pa še to doma z Islandijo.

S šestimi točkami je osvojila skromno tretje mesto, daleč za NDR (zaostala pet) in predvsem Sovjetsko zvezo (kar sedem točk). Takrat je bila zmaga, ne pozabimo, vredna le dve točki. Nizozemska je svojo moč predstavila v skupini 5, kjer se je kmalu znašla na vrhu in ga ni več izpustila. Najbližja zasledovalka je bila Grčija.

Kaj pa Jugoslavija? ''Modri'' so plačali davek dvem ponesrečenim izvedbam na tekmah z močno Anglijo. Jugoslovanske barve sta nosila tudi dva slovenska nogometaša. Zdajšnji slovenski selektor Srečko Katanec je nastopil na vseh šestih kvalifikacijskih srečanjih. Takratni branilec Partizana je bil sploh edini Jugoslovan, ki je vknjižil po šest nastopov. Pet so jih imeli Mirsad Baljić, Faruk Hadžibegić in brata dvojčka Zlatko in Zoran Vujović, nato pa je s štirimi že sledil Marko Elsner. Branilec, ki se je iz Crvene zvezde podal v Nico, je zaigral štirikrat, tudi na dvoboju v Beogradu, kjer si je Jugoslavija po zaslugi lastnih napak dovolila boleč poraz s ''tremi levi''.

Elsner je v navezi z vratarjem Rijekem Maurom Ravnićem dvigoval tlak navijačem, njuni nespretnosti pa sta botrovali angleškemu polnjenju mreže. Po zaostanku z 0:4 je častni zadetek z glavo dosegel Katanec. V polno se je vpisal tudi na gostovanju v Turčiji, kjer je Jugoslavija zmagala s 3:2, a po vodstvu s 3:0 trepetala za zmago do zadnje sekunde.

Ker je Anglija v Turčiji le remizirala (0:0 v Izmirju), izbranci Ivice Osima pa so bili na tekmah z ostalima tekmecema (Severno Irsko in Turčijo) prepričljivi in štirikrat zmagali, bi lahko ''modri'' z zmago na Wembleyju še prehiteli Otočane. Na igrišču niso pokazali slabe igre, a je manjkala ''pika na i''. Kapetan Zlatko Vujović bi lahko že v uvodu dvakrat zatresel angleško mrežo, a se je osmešil in zapravil nemogoče. To lahko preverite tudi v video posnetku.

Zmaga je ostala v Londonu (2:0), gosti pa brez EP. Anglija je doma odpravila tudi Turčijo, takrat so bila razmerja moči v Evropi še nekoliko drugačna. Bilo je kar 8:0. To je bila tudi najvišja zmaga v kvalifikacijskem ciklusu. Angleži so doma zmagali trikrat z gol razliko 13:0. Doma je bila učinkovita tudi Jugoslavija, a je plačala davek porazu z Anglijo. Turke je v Splitu (trije zadetki Vujovića) nadigrala s 4:0, Severne Irce pa v Sarajevu s 3:0 (dva zadetka Fadila Vokkrija).

Van Basten junak prvenstva, Anglija razočarala

Marco van Basten je bil s petimi zadetki najboljši strelec tekmovanja. Zahodni Nemci so pričakovali lovoriko. Po zgodnjem izpadu na EP 1984, ko so ostali brez polfinala, so se vrnili v imenitnem slogu in v finalu SP 1986 skoraj preprečili Diegu Armandu Maradoni, da z Argentino osvoji svetovni naslov. Pod vodstvom karizmatičnega Franza Beckenbauerja, v katerega je verjela vsa zahodna Nemčija, se je pripravljala na nov podvig. V skupini je že pokazala moč. Točko ji je odščipnila le pomlajena Italija (1:1 v Düsseldorfu, za Italijane je zadel sedanji trener Interja Roberto Mancini), Dance in Špance pa hitro postavila v koš.

V drugi skupini je bilo bolj dramatično. Anglija, v kvalifikacijah naoljen stroj, ki je spretno izkoristil podarjena jugoslovanska darila, ni osvojila niti točke. Sramoto so težko požrli zahtevni navijači, ki pa v zgodovinsko ''osovraženi'' deželi niso poskrbeli za večje izgrede. So bili pa srečnejši drugi Otočani. Irci so pod vodstvom Jacka Charltona, angleške nogometne legende, ugnali sosede Angleže z 1:0, kar je varovance Bobbyja Robsona tako pretreslo, da se do konca prvenstva niso več pobrali. Izgubili so še s Sovjetsko zvezo (0:2), nato pa jih je doletel še van Bastnov vihar (hat-trick).

Irci so bili po uvodni zmagi blizu senzaciji. Od remija z Nizozemsko, ki bi jih popeljal med štiri naboljše, jih je delilo le še osem minut. Zvezdniki Rinusa Michelsa so bili primorani iti na vse ali nič. Iskali so pot do zmagovitega zadetka in jo v 82. minuti tudi našli. Wim Kieft je streljal z glavo, žoga pa je z nenavadno rotacijo, ki je še danes odeta v skrivnostno preobleko, ukanila Pata Bonnerja in končala v mreži. Zvezdniški trojček Milana (Frank Rijkaard, Ruud Gullit in Marco van Basten) si je lahko oddahnil, saj so se ''tulipani'' prebili med štiri najboljše.

Polfinala sta osrečila številne nizozemske in veliko manj številne sovjetske navijače, ki so se udeležili tekmovanja v ZRN. Sovjeti so na krilih Olega Protasova poslali domov Italijo (2:0), Nizozemci pa v Hamburgu zadali gostiteljem usoden udarec. Zmaga ''oranžnih'' je bila zelo sladka, saj so sosede na kolena spravili prvič po 32 letih. Bili so že v neugodnem položaju, saj je Lothar Matthäus z bele točke povedel ZRN v vodstvo, a je nato, prav tako s strelom z 11 metrov, izenačil Ronald Koeman.

Van Basten: Izšlo se je kot v najlepših sanjah

Dve minute pred koncem pa je nase opozoril kralj strelcev van Basten. Maščevanje za boleč poraz v finalu SP 1974 je bilo popolno. ''Tekma v Hamburgu je bila posebna, saj smo končno ugnali Nemčijo. In to v Nemčiji, kar se ne zgodi vsak dan. To je bilo nekaj najlepšega,'' je dejal takrat 23-letni ''Labod iz Utrechta'', ki pred tekmovanjem še ni bil povsem prepričan, ali bo po poškodbi gležnja, ki jo je staknil pri Milanu, sploh nared. Na prvi tekmi je tako sprva celo sedel na klopi.

V velikem finalu sta se srečala znanca iz skupine B. Dvoboj v Kölnu je z 1:0 dobila Sovjetska zveza in poskrbela, da so Nizozemci za polfinale trepetali do zaključka tekme z Irsko. Tokrat pa je bilo razmerje moči na igrišču drugačno. Srečanje je zavzeto spremljalo 60 odstotkov vseh Nizozemcev. Dežela ''tulipanov'' je dihala oranžno. Ko je Ruud Gullit v prvem polčasu z mojstrskim udarcem z glavo prerešetal mrežo Rinata Dasajeva, so nizozemska srca poskočila, nato pa je sledil eden najlepših trenutkov v zgodovini nogometa.

V kazenski prostor je z leve strani podal Arnold Mühren. Podaja se je v visokem loku bližala van Bastnu. ''Bil sem že nekoliko utrujen. Arnold je podal, sam pa sem razmišljal, ali bi žogo zaustavil in se nato spoprijel s sovjetskimi branilci, ki jih ni manjkalo, ali pa tvegal in udaril na prvo. Za takšen strel potrebuješ ogromno sreče. Takrat se je izšlo kot v najlepših sanjah. Ko sem proslavljal, sem se še vedno spraševal, kaj se sploh dogaja,'' se je čarobnega zadetka spominjal nizozemski as. Neustrašno je z volejem ''ustrelil'' s prve. Dasajev je bil nemočen, udarec je dosegel popolnost.

Trinajst let kasneje ga je posnemal tudi Milan Osterc in za Bežigradom zavil v črno Romunijo. Sovjeti so imeli v nadaljevanju še možnost, da bi ujeli priključek, a je vratar Hans van Breukulen ubranil 11-metrovko. Tisto leto je postal dvojni junak. S PSV-jem je osvojil klubsko evropsko krono, z Nizozemsko pa reprezentančni naslov.