Sponzorji, kopalke Vodebove in Fabjanove vas željno pričakujejo

Pomenkovali smo se s polovico najboljšega slovenskega tandema v odbojki na mivki Andrejo Vodeb. Skupaj s Simono Fabjan se odpravljata na sredozemske igra v Mersin, kjer – čeprav še ne vesta vseh podrobnosti o tekmicah – imata visoka pričakovanja. "Če bo Francija tam, bo premagljiva, Italija in Španija utegneta imeti dobro ekipo. To so favoriti za prva tri mesta," je povedala dobrovoljna svetlolaska, ki je nekaj nasmeška na obrazu izgubila ob tematiki pogojev za odbojko na mivki v Sloveniji.

"Hoditi moraš v službo, da lahko igraš"

"Midve sva rekreativki, igrava iz čistega veselja do odbojke na mivki in entuziazma. Morda ni tako težko biti najboljši v Sloveniji, če si vsaj kdaj imel posebnega trenerja za odbojko na mivki. Seveda gre za drugačno tehniko, podlago, zelo pomembna je kondicijska priprava. Lani sva delali z Rokom Brezavščkom, tudi letos imava njegov program. Preostale stvari delava po zmožnostih," je dejala Vodebova in opisala njuno "rekreacijo": "Glede na pogoje, ki jih imava, sva lani res napravili fantastično sezono. Sva pa na vsak način izgubili motivacijo. Nimava podpore pokroviteljev, nimava trenerja, pogojev, zato tudi nimava niti volje, da bi vlagali svoj denar. Dejansko moraš hoditi v službo, da lahko igraš. S tem sva tako obremenjeni, da ostane premalo časa za šport. Problem je tudi, da nimava kje vaditi pozimi. Treba je iti v dvorano, najbližji sta v Celovcu in Gradcu. Cena ure najema je 60 evrov. Tuji trenerji so za nas zelo dragi, 400 evrov na teden. Škoda je, ker vidiš, da si z bistveno manj treninga in podpore konkurenčen profesionalnim ekipam."

"Manjka močna serija turnirjev po Sloveniji"

Torej, se najbolj gledanega prostora na kopalkah – da, zadnjice – ne da prodati? In tamkajšnje oglasno mesto še vedno čaka na pokrovitelje? "V manjšem obsegu naju bo letos podprla oseba, ki bo verjetno tudi povečala najino prepoznavnost. Sicer pa – da, gotovo, najine kopalke so na voljo," je pozvala nekdanja šahistka in dvoranska odbojkarica, ki s Fabjanovo na teden opravi štiri ali pet treningov, ob tem pa je treba dodati še vadbo za fizično pripravo. Dopoldne sta vaditeljica pilatesa (Andreja) in študentka (Simona), popoldne pa najboljši slovenski odbojkarici na mivki. "Ne znamo se prodati," ugotavlja 33-letnica. "Ne vem, ali sem premalo tečna, ko je treba priti do pravih ljudi, morda manjka organizacijski vidik … Gotovo manjka močna serija turnirjev po različnih slovenskih krajih. Zanimivo je, da toliko ljudi igra odbojko na mivki za rekreacijo, vsi v tem blazno uživajo. Odbojkarska zveza, olimpijski komite Slovenije ali kdorkoli že nekako iz tega ne zna sestaviti prave zgodbe, da bi se ta šport pri nas lahko normalno pozicioniral. Ne da se prodati zadnjega dela kopalk. Nekako ni zanimivo, če razen Sportala o tem nihče ne poroča. Manjka podpora, ki bi šport pripeljala do ravni, ko bi se lahko stvar prodala sponzorjem. S tem se največ ukvarjamo – s pridobivanjem vsaj nekaj sredstev. Naju podpira Volley klub Porotrož. Če naju ne bi, ne bi mogli iti čisto nikamor. Odigrali bi državno prvenstvo in turnir v Mokronogu. In potem moraš napisati, kaj boš delal po koncu športne kariere. Kakšne kariere!?! To je rekreacija, hobi, ne kariera."

Dekleti sta se pred kratkim iz Francije, kjer sta zaigrali na turnirju evropske lige, vrnili s sedmim mestom, ki je prineslo zadovoljstvo, a ne popolnega. "Glede na čas za priprave in pogoje je kakršenkoli rezultat na evropskem prizorišču malo presenečenje. Želeli sva si priti višje, med štiri. Švicarki, ki sta bili pozneje v finalu, sta naju ujeli malo na levi nogi. Tudi nize smo igrali le do 11, kar je precejšnja sprememba, če si navajen igrati do 21. Z boljšimi pogoji bi se lahko uvrstili bistveno višje. Po tem, kar sva sposobni, gotovo spadava med 20 ekip v Evropi. Z dobrimi pogoji med deset. Mislim tudi, da bi se z dvema letoma trdega dela in ob pravih pogojih dalo priti med 30 na svetu," je prepričana polovica trenutno 164. para odbojkaric na mivki s svetovne lestvice.