Minila

Žalost, da kraj, ki sem ga končno osvojila in mu dopustila, da diha v svojem ritmu, zapuščam, je skušala prehiteti ponos nad tem, da sva s Saško zdržali oba meseca. Ena z drugo. Oddelali. In se vmes začeli imeti iskreno radi. Veselje, da se vračam domov, kjer se počutim ljubljeno, razumljeno in mirno, kjer živim in obstajam jaz, je skakalo gor in dol, gor in dol in vzklikalo: "je, je, je, je, je!" Skušalo je preglasiti precej bolj tiho ampak izrazito tesnobo, ki se je pojavila ob misli, da zapuščam vse te ljudi, ki jih zagotovo nikdar več ne bom srečala na enem mestu, v takšni osamljeni vasici, pod tole bambusovo streho, s skupno eno in edino nalogo: "Survivor!" Da na poti do svoje "kabane" še zadnjič v daljavi vidim leseni most in najširše temno modro zvezdnato nebo - ter vsakega izmed njih. Uf, kako smo se imeli radi in kako smo si šli kdaj na živce... Vse tole, je bil en majhen psihološki preizkus tudi zame, za vse nas. Ampak v tem zadnjem nočnem utrinku silhuet Argentincev, Izraelcev, Srbov in Filipincev, sem čisto vsakega izmed njih potihem stisnila k sebi in zašepetala "hvala". No, pa se je pojavil še knedel v grlu.

Naslednje jutro se je pot v glavno mesto začela precej zgodaj.

Ob pol sedmih zjutraj smo se še zadnjič peljali po vedno bolj razjahani makadamski cesti. Monsunsko obdobje se je prav zares začelo. Odtisi gum se niso več sušili, rili so samo še globlje in globlje. Še zadnjič sem skozi okna avtomobila opazovala otroke z vasi, luže, filipinske domače živali in tropsko rastje, ki so brzeli mimo mene. Čim več fotografij sem v enem hipu hotela stisniti v miselni predal z etiketo FILIPINI.

Pot s "super banco" je običajno še kar u redu. Če odmislim to, da se več kot dve uri in pol naše zadnjice stiskajo na dobrih 20 cm široki deski. In dejstvo, da nikdar še nisem potovala po zelo razburkanem filipinskem morju. Vse je enkrat prvič. Kot da bi nekdo naročil, da moram izkusiti prav vse mogoče scenarije. Morje je bilo sivo kot živo srebro. Prav tako hitro in brez sistema so se premikali njegovi valovi. Zaganjalo nas je po meter in več v višino in nas potem, z rahlim prostim padom, potisnilo nazaj v objem morja. Želodčku se je zdaj pridružil še zgolj fizični občutek: "sem v lunaparku in lebdim v zraku".

Pot do Manile zahteva uporabo vseh potovalnih rešitev, ki jih poznamo. Avtomobil, ladja in, nenazadnje, še letalo.

Letališče v Nagi je najmanjše letališče, s katerega sem poletela v največje mesto, ki sem ga kadarkoli obiskala. Odpotovala sem z najmanjšim letalom, katerega propeler je bil nameščen ob mojem stranskem oknu. Kvaril je moj razgled, obenem pa sem vsakič, ko sem ga pogledala, pomislila: "Prosim, ne se ustavit, vrti, vrti, delaj, delaj!"

Manila je Azija, kot sem si jo predstavljala pred dvema mesecema, preden sem prispela na svoj končni cilj. Preveva jo šunder svetovnega mesta, metroja, vlakov, avtomobilov, obrazov vseh barv in oblik, najrazličnejših modnih stilov, nakupovalnih centrov in nebotičnikov. Nakupovalni centri, parki in nebotičniki so Manilski simbol ekonomskega in arhitekturnega napredka.

Na svoji prvi nočni vožnji v mesto pa se mi je vseeno zdelo, kot da potujem v znanstveno-fantastični film, ki so ga posneli kakšnih 20 let nazaj. Nebotičniki so ogromni, zastirajo pogled v nebo in s svojim sijajem jemljejo blesk zvezdam.

Nočno življenje je polno fotoaparatov, po zadnji modi urejenih fantov ter deklet v oblekicah in visokih petah. V klubih DJ ni osrednja figura, zdi se, kot da se tam mladina ne druži zaradi glasbe. DJ je potisnjen v kot in najnovejši hiti ne bučijo na ves glas. Glasni so obiskovalci, ki neznansko radi klepetajo, nazdravljajo, plezajo po belih kavčih in z bliskavicami lovijo trenutke sobotne noči.

Še nekaj hitov, še nekaj angleških besed, še par toplih objemov in stiskov rok - tudi sama lovim zadnje azijske trenutke.