Četrtek, 9. 2. 2012, 13.20
8 let, 7 mesecev
Saj tudi ljubezni ne moreš prijeti, pa lahko verjameš vanjo
To so Vida Čadonič Špelič, direktorica veterinarske uprave, Jože Duhovnik, dekan fakultete za strojništvo in ustanovitelj Krščansko demokratske stranke, Milada Kalezić, igralka in aktualna dobitnica Borštnikovega prstana, in Marco Morales Magno Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor.
Kot pravi, je imela srečo, da je odraščala v družini, kjer je bila vera stil življenja. "Dvomov o veri ni bilo nikoli in tako živim tudi jaz. Nikomur ne dovolim dvomiti o svojem prav, ker sem o svoji veri in Bogu prepričana, zato zame ni dvomov. In če to na nevsiljiv način pokažeš ljudem, potem to sprejmejo." Poudarja, da svoje vere ni nikoli nikomur vsiljevala, niti ni tistih, ki niso verni, obsojala. "Prepričana sem, da je na nek način vsak človek veren, vsak verjame v dobroto in ljubezen, vendar eni to priznajo, drugi ne."
V Sloveniji vlada kriza vrednost, zato tudi veri okolje ni najbolj naklonjeno. Kot izpostavlja Čadonič Špeličeva, je razlog preprost. "Vera nas uči, da ni vse dovoljeno, liberalizem pa ravno obratno. Seveda je lažje verjeti v liberalizem, kjer je vse dovoljeno. Mislim, da ljudje bežijo pred vero zato, ker so preslabotni, da bi znali reči NE. Sebi in drugim. Zame je vodilo v življenju: Ne, ni vse dovoljeno."
Verjame, da ljudje danes bolj bežijo od cerkve kot institucije, kar pa po njenem mnenju nima veliko skupnega z vero. "Lahko je tudi izgovor." Sama težav s cerkvijo kot institucijo nima. "Ker verjamem v Boga, ne pa v cerkev. V cerkvi je tako kot v drugih porah življenja. Ljudje so iz mesa in krvi in delajo napake, kar pa na moje dojemanje vere in Boga nima prav nikakršnega vpliva." Vida Čadonič Špelič ne vidi razlike med dojemanjem vere nekoč in danes. "Že v Jugoslaviji, kjer ni bilo demokracije, sem jasno povedala, da sem verna in da hodim k maši. Ker sem v to verjela, so me jemali takšno, kot sem in nisem imela težav. Ker nisem polovičarska, tudi danes nimam težav. Svojo vero sem vedno izkazovala s ponosom. Težav ni bilo, prej težavice, a te so del življenja in se zaradi njih ne pritožujem."
Ne strinja se z mnenjem nekaterih, da veliki znanstveniki niso bili verni. Meni, da so to le trditve znanstvenikov, ki so morali zagovarjati materialistični nauk razvoja družbe v obdobju življenja za železno zaveso in ob prepovedi uvoza določene literature. "Danes, ko je svet odprt, je vsakomur jasno, da je duhovnost sposobnost posameznika, da jo podoživi in udejanja," pravi. Ugotavlja, da nekateri verniki svojo vero še dandanes skušajo prikriti. "Še vedno se nad verniki lahko vsakdo zgraža, kot da so 'prizadeti'. Resnica pa je, da ko postaneš in ostaneš veren, postaneš pravzaprav svoboden v smislu, da spoznaš meje življenja in okolja."
Duhovnik meni, da je v Sloveniji problem le katoliška vera, "saj če hočete iz družbe, ki temelji na vrednotah materiala, vero izriniti, morate namesto nje generirati 40 drugih ver, in to samo zato, da uničite temeljno vero, ki je v evropskem prostoru dala vrednote evropskega duha, zaradi resničnih vrednot evropskega razumevanja socialnosti. Trditev, da evropski duh ni zrasel iz katolištva, pomeni, da ljudje zgodovine sploh ne poznajo," je kritičen.
Tudi Jože Duhovnik, ki je odraščal v tipični krščanski družini, je zaradi izražanja svoje vere že naletel na težave, a pravi, da gre za takšne vrste težav, ki jih mora znati preboleti vsak. "Primer: to, da sem v nekem podjetju dobil štipendijo, je sprožilo sklic partijske celice v Medvodah, češ zakaj je nek vernik dobil štipendijo, sin člana partije pa ne. No, štipendijo sem kljub vsemu dobil," se spominja tistih časov in opozarja, da lahko le tisti, ki okolje in naravo vidijo v vsej večplastnosti in ne samo stanje fizične prisotnosti, vesolje prepoznajo v pravem pomenu besede. "Kdor gleda na okolje in na naravo zgolj kot fizično stanje, je na nek način osiromašen."
Prehod iz ateizma v pravoslavno vero se je dogajal postopoma. "Najprej sem skozi otroštvo in mladost gojila neko nejasno romantično predstavo, od panteizma, vere v človeka, v svet duhov … Ko pa se je moje življenje obrnilo tako, da sem se čutila povsem nemočno – rek: 'Zdaj ti samo Bog lahko pomaga' je povsem upravičen, – se je moj odnos z Bogom začel. Začetki so bili bolj nejasni. Zavedala sem se, da je Bog nekje zgoraj in da me sliši, nisem pa vedela, kaj od mene zahteva." Danes je prepričana, da jo je Bog uslišal, saj jo je, kot pravi, potegnil iz niza različnih situacij. Do popolnega preobrata je prišlo leta 2003, ko se je znašla v brezizhodni situaciji, po sprejetju svetega krsta, spovedi, evharistije in cerkvenega življenja pa se je njeno življenje zadovoljivo uredilo. "Dejansko sem se rodila na novo in tako moč ima edino Jezus. Druge religije tega ne obljubljajo in dokler tega nisem doživela, tudi jaz nisem verjela, da je to možno. Ampak je. Postaneš nov človek. Vse, kar te je prej oviralo, odpade, te očisti vseh travm in kot pravi Sveto pismo, postaneš svoboden."
Starši so bili ob njeni spreobrnitvi šokirani. "Dejali so, da me bo že minilo. Mama je našla izgovor celo v moji menopavzi," se spominja in poudarja, da pripadanje Bogu prinaša tudi obveznosti. "Ljudje bi imeli vse, ne bi pa imeli obveznosti. Bog pa zahteva, da odgovoriš na ta klic, na milost." Večjih težav zaradi svojega odkritega izražanja vere ni imela, so pa bile manjše težave, težavice. "Ugotovila sem, da Bog deluje prek vseh in da so tudi tisti, ki so bili pred leti žaljivi do mene, v nekem trenutku dojeli, za kaj gre. Vsi so se večinoma omehčali, nihče ni vztrajal v čistem antagonizmu."
Milada Kalezić danes pripada tako pravoslavni kot katoliški veri. Bogoslužja obiskuje v pravoslavni cerkvi, kjer prepeva v cerkvenem zboru, na povabilo prijateljic pa obiskuje tudi maše v katoliški cerkvi, se udeležuje srečanj biblične skupine, hodi na romanja, njena hči je vstopila v katoliško vero, krščena je tudi vnukinja Klara. "Klara je prvo dete v naši družini, ki ji je bila vera položena v zibelko."
Zadovoljna je, da zaradi vere v Sloveniji danes nihče ni preganjan. "Koliko pa je vera sprejeta, je bolj skrito. Skrito v smislu, da ti nihče ne reče v obraz, da se mu to zdi trapasto. Vse se konča s tem, da ljudje priznavajo religijo in Boga, cerkvi pa nasprotujejo." Za Milado Kalezić sta cerkev in vera v Jezusa Kristusa eno in isto. Zaveda se pogostih trditev o zgodovini cerkve kot zgodovini greha, a sama verjame, da ima cerkev poleg svoje grešne tudi božjo naravo. Dokaz za to naj bi bilo dejstvo, da cerkev še vedno obstaja in zaključi s pomenljivim stavkom: "Če bi bila odvisna zgolj od človeka, bi že zdavnaj propadla."
Svojo pripadnost Jezusu je odkrito izkazoval tudi z majico z napisom Jezus je pot, ki jo je nosil pod dresom. "Ideja z majico je prišla spontano. Ljudem sem želel pokazati, kaj nosim v sebi. Jezus ni samo na majici, ampak živi v meni. Marsikdo se vpraša, kako je mogoče, da ena oseba živi v drugi osebi. Seveda on fizično ni v meni, ampak ga nosim v sebi skozi Biblijo in ljubezen, ki jo imam do Jezusa. Čutim, da v meni živi."
Tavares verjame, da je Jezus tisti, ki mu narekuje, kako naj živi. "Jezus ni samo majica, ampak živi v meni, mi daje moč za delo, za tekanje, da zabijem gol. Z menoj pa ni samo na igrišču. Moč in upanje mi daje tudi zasebno, da postanem dober mož, dober oče in dobra oseba," je odkrito priznal v intervjuju za revijo 7D.