Otroci iz epruvete pomenijo zadnjo možnost

To je v pogovoru za Planet Siol.net povedal dr. Sašo Drobnič z Ginekološke klinike v Ljubljani in ob tem dodal, da je ta, na primer, v Nemčiji približno 27-odstotna. Slovenska ustava določa, da je odločanje o rojstvu otrok svobodno, zato država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. Se ta člen ustave po vašem mnenju dejansko uresničuje? S strokovnega stališča je dokaj jasno, kaj naj bi bila neplodnost, in po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije pomeni odsotnost nosečnosti po letu dni nezaščitenih spolnih odnosov. O preostalih kriterijih odloča družba kot taka. Pri koliko parih v Sloveniji po približno enem letu nezaščitenih rednih spolnih odnosov pride do nosečnosti? Do nosečnosti pride pri 85 odstotkih parov, preostali v veliki večini poiščejo našo pomoč. Kateri so najpogostejši vzroki neplodnosti tako pri ženskah kot tudi moških? Pri moških gre za slabšo kakovost semen, ki je velikokrat pogojena že z razvojnimi motnjami, tako takimi, ki jih poznamo, kot tudi takimi, ki jih ne. Torej na eni strani so to moški, ki so zdravi in nikoli niso imeli težav s spolovili, pa je vendarle njihov spermiogram oziroma kakovost semena veliko slabša, kot bi pričakovali, in na drugi tisti, ki so imeli v otroštvu ali pa že takoj po rojstvu kakšne težave, na primer nespuščene testise ali kakšno drugo anomalijo, ki kaže na to, da razvoj spolovil ni šel v pravo smer. Pri ženskah je vzrokov več, eden od njih so vnetne bolezni rodil, ki pa so dandanes redke in jih ni več toliko, kot jih je bilo včasih. Nadalje so to motnje ovulacije, in sicer v glavnem pri ženskah, ki imajo policistične jajčnike ali, na primer, endometriozo. V zadnjem času je eden bistvenih dejavnikov zmanjšanja neplodnosti tudi ta, da se ženske relativno pozno odločajo za rojstvo otrok in z leti njihova rodna sposobnost pada.

V katerem obdobju je ženska najbolj plodna? Ženska je najbolj plodna po menarhi, se pravi, ko se začnejo redne menstruacije, pa tja do 35. leta. Po 30. letu v povprečju plodnost malenkost že upada, vendar ne tako drastično kot po 35. oziroma 37. letu. Kdaj pravzaprav pare napotite k umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo?

Na omenjeno oploditev ženske pošljemo takrat, kadar bodisi drugi primerni načini zdravljenja niso bili uspešni ali pa niso mogoči oziroma so neracionalni.

Kateri so ti primerni postopki? Na primer spodbujanje ovulacij oziroma njihovo nadzorovanje pri tistih, ki jih seveda nimajo. Nadalje so mogoče tudi operativne metode, recimo endometrioza ali zarastline kot posledice vnetij. Ko govoriva o metodah oploditve z biomedicinsko pomočjo, pa najprej izvedemo umetno osemenitev ali inseminacijo. Omenjeno izvedemo seveda pri tistih ženskah, pri katerih ocenimo, da bi lahko bil postopek uspešen. Postopek zunajtelesne oploditve in prenosa zarodka ali, po domače, postopek iz epruvete izvedemo kot zadnjo možnost.

Postopke oploditve plača Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Koliko stanejo? V naši instituciji imamo približno od 1.300 do 1.400 postopkov letno in vsak postopek zelo približno, ker se med seboj precej razlikujejo, znese od 2.500 do 3.000 evri. V Belgiji, kjer niso pretirano dragi, stanejo ti postopki približno štiri tisoč evrov, v Veliki Britaniji od pet do šest tisoč funtov, v ZDA pa je povprečna cena postopka zunajtelesne oploditve in prenosa zarodka okoli 15 tisoč dolarjev.

Kam v tujino gredo Slovenke in Slovenci največkrat, kadar potrebujejo darovane spolne celice? Največkrat v vzhodno Evropo. Poznamo center v Pragi in zanj vemo, da je dober. Sicer si pa to praviloma pari organizirajo sami.

Katere države imajo liberalnejšo zakonodajo, to je takšno, ki omogoča svobodno odločitev za umetno oploditev, torej tudi, na primer, samskim ženskam ali homoseksualnim parom? Kar zadeva darovalske postopke, je že kar nekaj časa zelo odprta Španija, tako da je to tam postala že kar mala industrija, kar seveda prav tako ni dobro. Tudi v državah vzhodne Evrope te ničesar ne sprašujejo, saj večinoma nimajo zakonodaje, ki bi urejala to področje. Zakaj se je ZZZS odločil, da krije šest postopkov? Včasih je le štiri. Štiri postopke so krili do približno osem let nazaj, potem pa smo se dogovorili, da bomo prenašali le en zarodek, saj smo se na ta način izognili najbolj eklatantni komplikaciji teh postopkov, in sicer mnogoplodnim nosečnostim. Izračunali smo namreč, da prihranimo veliko denarja, če pri najbolj rizični populaciji, kot so, recimo, mlade ženske, ki imajo lepe zarodke, prenesemo le en zarodek, preostale pa, če je seveda treba, zamrznemo. Tako se namreč rodi manjše število dvojčkov, kar posledično pomeni manj bolniških dopustov, manj hospitalizacij med nosečnostjo, manj postopkov v porodnišnicah itd. ZZZS je takrat sprejel ta predlog in na ta račun povečal število postopkov na šest.

Kaj naredite z zarodki, ki jih ne uporabite več? Vse zarodke, ki jih zamrznemo, hranimo pet let. Po tem obdobju morajo pari podpisati izjavo, če želijo, da jih hranimo še naprej. V izjavi morajo navesti razlog takšne odločitve. Če zarodkov ne potrebujejo več, jih lahko pisno odstopijo za znanstvene namene, to je določene metode raziskovanja zarodkov. Če se pari po petih letih ne pojavijo, zarodke komisijsko zavržemo.

Koliko časa lahko hranite zarodek? Biološko zgornje meje ni.

Ali lahko z zarodki, ki jih biološki starši ne potrebujejo več, pomagate kakšnemu drugemu paru? To ni dovoljeno. Smisel takšne zakonske podlage je v tem, da so v določenih centrih v tujini postopke pogojevali, in sicer so ženske umetno oplodili le, če so se odpovedale določenemu številu zarodkov. Tako so si lahko določeni pari s svojim biološkim materialom plačali postopke umetne oploditve, ki bi jim bili sicer težje dosegljivi. Pri nas pari niso obremenjeni s tem, ker jim postopke plača ZZZS.

Kolikokrat morate v povprečju postopke ponoviti, da uspejo? To je zelo individualno, toda v prvih od štirih do petih poskusih so postopki podobno uspešni, z naraščanjem postopkov pa uspešnost pada.

Zakaj pri nekaterih postopki umetne oploditve nikoli ne uspejo? Vsi vzroki niso znani.

Koliko časa poteče od prvega obiska ginekologa do tega, da komisija za postopke umetne oploditve odločitev para "požegna"? Pri paru, pri katerem že vemo, da mu s klasičnimi metodami plodnosti ne bomo mogli pomagati v mesecu ali dveh, naredimo le osnovne preiskave, potem pa o tem odloča še komisija. Torej govorimo o približno treh mesecih. Seveda pa je postopek nekoliko daljši pri tistih parih, pri katerih moramo najprej preizkusiti druge načine zdravljenja.

Glede na razlog neplodnosti se odločite za postopek za umetno oploditev. Koliko jih poznamo in kdaj katerega uporabite? Ko govorimo o umetnih oploditvah, moramo ločiti dve vrsti postopkov, in sicer inseminacijo ter zunajtelesno oploditev in prenos zarodka. V prvem primeru gre za pacientke, kjer ni fizičnih ovir za zanositev, in paciente, ki imajo dobro ali malenkost slabšo kakovost semena. Pri tej oploditvi uporabljamo torej naravne poti, vendar je za te postopke primeren le manjši del populacije. Pri vseh preostalih se odločimo za zunajtelesno oploditev, kar pomeni, da pacientki ob primernem času odvzamemo jajčno celico in jo oplodimo zunaj telesa. To lahko naredimo na klasičen način, to je IVF (In Vitro Fertilization), kar pomeni, da semenčice same oplodijo jajčno celico. Če je kakovost semenčic premajhna, pa uporabimo metodo ICSI (Intra Cytoplasmic Sperm Injection), ko v jajčno celico porinemo semenčico.

To so homologne umetne oploditve, saj sta semenčica in jajčece od dotičnega para, vendar pa obstajajo tudi heterologne umetne oploditve, kjer je vsaj ena od spolnih celic darovana.

Tako je in postopki so lahko fizično enaki, vendar zaradi varnosti vse seme, ki ga uporabljamo za heterologne inseminacije, zamrzujemo, da lahko darovalca bolje nadzorujemo pri nalezljivih boleznih. Seveda pa se zato kakovost semena poslabša in odstotek uspešnosti ni prav velik, zato smo se odločili, da večinoma, razen v redkih izjemah, raje uporabljamo postopek zunajtelesne oploditve s prenosom zarodka z darovanimi semenčicami. Tudi darovanih semenčic nimamo toliko, da bi lahko postopke prevečkrat ponavljali. Ko pa govorimo o darovanih jajčnih celicah, pa je seveda mogoč le postopek zunajtelesne oploditve s prenosom zarodka.

Kakšna je razlika med ponudbo in povpraševanjem po darovanih spolnih celicah? Precejšnja. Če lahko povpraševanje po semenčicah še za silo zagotovimo, seveda z nekoliko čakalne dobe, ki znaša približno leto dni, pa je jajčnih celic absolutno premalo za vse, ki bi jih potrebovale.

Kakšni so kriteriji izbora darovalk in darovalcev pri nas? Darovalec je lahko vsak, ki je starejši od 18 let in mlajši od 55 let. Biti mora zdrav, brez dednih ali nalezljivih bolezni, ki bi lahko vplivale na zdravje otroka, imeti pa mora tudi dovolj kakovostna semena. Darovalka je lahko vsaka ženska do 35 let, vsi preostali pogoji pa so enaki.

Je to plačljivo? Ne. Darovalke in darovalci dobijo le povrnjene stroške v obliki dnevnic za dneve, ko pridejo k nam zaradi darovanja.

Imamo kakšno banko spolnih celic? Le za spermije, in sicer že zaradi tega, ker moramo darovalca nadzorovati vsake pol leta po zadnjem darovanju. Imamo pa v banki, na primer, spravljene tudi semenčice onkoloških bolnikov pred začetkom njihovega zdravljenja, če vemo, da bo to bistveno zmanjšalo kakovost njihovih semenčic. Kakšne so psihofizične posledice umetne oploditve pri ženskah? So ti posegi boleči? Posegi pri ženski so neprijetni, zlasti punkcija jajčnih celic. Več ko je teh celic, bolj je neprijetna. Moški v zvezi s tem v glavnem nimajo težav, razen pacienti, pri katerih lahko semenčice dobimo le z biopsijo, pri kateri po dnevu ali dveh pride do bolečin zaradi samega posega. Do katere starostne meja še umetno oplojujete? Do 43. rojstnega dne. Po naših izkušnjah bi bilo po tem obdobju umetno oplojevanje izguba denarja in časa.