Osem od desetih oseb, ki je grozilo s samomorom, je samomor tudi naredilo, mitu, da tisti, ki grozijo, nič ne storijo, oporekajo v Slovenskem združenju za preprečevanje samomora.
Pogovor o samomoru bo človeka napeljal k dejanju.
To prepričanje ne drži. Nikogar, ki o samomoru še ni razmišljal, ne boste vi pognali v takšno določitev. Nekdo, ki o tem ni razmišljal, vam bo to tudi povedal.
Tisti, ki grozijo, ne bodo storili samomora.
To ne drži. Osem od desetih oseb, ki so napravile samomor, je svojo namero nakazalo ali o njej celo govorilo. Grožnje s samomorom in načrte, kako ga nekdo namerava izpeljati, moramo vedno vzeti resno in se o njih temeljito pogovoriti.
Ljudje, ki naredijo samomor, so duševno bolni.
Ta trditev sicer marsikdaj drži, saj veliko ljudi resnično trpi za eno od bolezni, kjer je možen zaplet lahko tudi samomor ali poskus samomora. Najpogostejši tovrstni bolezni sta shizofrenija in depresija, ki pa ju danes z zdravili in psihoterapijo lahko dobro zdravimo. Veliko ljudi, ki razmišlja o samomoru, pa ni bolnih, temveč so se znašli v takšnem življenjskem položaju, ki ga ne znajo rešiti drugače in potrebujejo pomoč bližnjih ali strokovnjaka.
Samomor je podedovan.
Ta trditev še ni dokazana, je pa res, da se podeduje nagnjenost k depresivnemu vedenju, ta pa s seboj lahko prinese tudi nevarnost samomora. Večkrat opažamo v družini več primerov samomora, ki pa jih lahko pripišemo večji ranljivosti, vzgledu in dejstvu, da se o teh težavah v družinah premalo pogovarjamo.
Samomor je impulzivno dejanje.
Ta trditev drži redko. Večina ljudi o samomoru premišljuje že precej časa pred dejanjem, pa misel spet ovrže in znova obudi. Večina tudi predhodno naredi načrt, kako izvršiti dejanje. Če je načrt izdelan, je nevarnost za samomor velika in pomoč mora biti takojšnja. Res pa je, da so nekatera dejanja videti impulzivna, ker sledijo nekemu hudemu dogodku (prepir, grozeča izguba nekoga ali nečesa), čeprav je oseba o tem razmišljala že prej. Če bi jo o tem razmišljanju vprašali naravnost v smislu "Ali razmišljaš o samomoru?", bi večina odgovorila pritrdilno. Zato je pomembno vprašati, ko zaslutimo, da se nekaj dogaja.
Če je človek enkrat samomorilen, je tak vedno.
Ta trditev nikakor ne drži. Mnogo ljudi je poskušalo storiti samomor le enkrat v življenju in nikoli več, če so svoje takratne težave ustrezno rešili. Res pa je, da so v večji nevarnosti za dokončen samomor tisti, ki ga večkrat poskušajo. Zato je treba po poskusu samomora obiskati psihiatra, da se začnejo težave tudi z njegovo pomočjo reševati.
Če se človek po daljšem obdobju depresivnosti naenkrat razvedri, je kriza minila.
Ta trditev pogosto ne drži in je zelo nevarna, če vanjo slepo verjamemo. Pogosto se namreč ljudje, ki so depresivni, odločijo za smrt in ne za življenje in jim ta dokončna odločitev, denimo določitev datuma samomora, načina samomora, trenutno pomeni olajšanje, zato delujejo sproščeni. To se lahko kaže prek vedrejšega razpoloženja ali pa prek pisanja oporoke, čeprav je sicer mlad, zdrav človek, in razdajanja svojih predmetov. Ko opazimo to vedenje pri sebi ali najbližjih, poiščimo pomoč ali vprašajmo, kaj se dogaja.
2
