Mirjana Učakar: Sem edini dinozaver, ki vztraja

"Za izbris sem izvedela na upravni enoti Ptuj, povsem mimogrede, ko sem želela vpisati sinovo rojstvo. Uradnica me je obvestila, da nisem slovenska državljanka in da sem bila izbrisana iz registra stalnih prebivalcev, da sem tujec in naj si grem dokumente urejat na Hrvaško," začne iz vreče grenkih spominov črpati 59-letna Mirjana Učakar s Ptuja. Med pogovorom ne skriva vznemirjenosti – tudi kaditi je začela po nekaj letih abstinence – pa ne zato, ker že tisočkrat razlaga eno in isto tragično zgodbo, temveč zaradi srečanja s predsednikom državnega zbora, ki ga je v družbi predstavnikov izbrisanih obiskala ravno na dan najinega srečanja in ki ni prinesel zadovoljivega napredka v reševanju problematike izbrisanih.

Seveda se ji je takrat zdelo skrajno čudno, kako je pri 39. letih kar naenkrat postala Hrvatica, ko pa se je vendar rodila slovenski materi v Sloveniji, tudi šolske klopi je gulila na tej sončni strani Alp, večno zvestobo obljubila Slovencu, vpisana je bila v volilni imenik, dobivala pozive na volitve, tudi na plebiscit o osamosvojitvi, skratka imela se je za Slovenko.

"Oče je bil Srb in tako kot velik delež prebivalcev nekdanje Jugoslavije prihaja iz mešanega zakona. Do 20. leta starosti je živel v Vinkovcih na Hrvaškem in imel hrvaško republiško državljanstvo." In ravno v tem grmu se skriva zajec. V času Mirjaninega rojstva je veljal predpis, po katerem so otroku republiško državljanstvo, ki je bilo osnova za podeljevanje državljanstev novih držav, vpisali tam, kjer je bil rojen oče, torej na Hrvaškem, in od tod tudi ugotovitev uradnikov, da je Mirjana državljanka Hrvaške. "Pošiljanje potrdil o državljanstvu je bilo zame višek svinjarije. Živela sem s svojimi tremi Slovenci (z možem in dvema sinovoma – op. a.), sama pa sem bila 11 let brez slovenskega državljanstva."

Dve leti je Mirjana Učakar živela brez vseh dokumentov, brez socialnih pravic, nazadnje tudi brez zaposlitve v NKB Maribor. Kot tujka v svoji lastni državi. "Stari dokumenti so mi medtem potekli, novih pa nisem mogla pridobiti, ker je bil pogoj za urejanje slovenskega državljanstva dejstvo, da imaš urejeno že neko drugo državljanstvo." Hrvaškega si je uredila v roku dveh let. "Ker so moji sorodniki na Hrvaškem že preminuli, sem se za stalno prijavila pri moževem znancu na Hrvaškem. Podpisala sem najemno pogodbo, se odpovedala zahtevi po stanovanju in v 15 minutah uredila vse potrebno za hrvaški potni list in osebno izkaznico."

Po petih letih jo je na Ptuju, v stanovanju, v katerem so živeli že Mirjanini starši, nepričakovano obiskal krajevni policist. Zanimalo ga je, ali si je že uredila status, pa mu je v ostrem tonu zabrusila, da se je v Sloveniji rodila in da so v Sloveniji živeli tudi njeni starši in da je Slovenka. Spoznanje, da jo je policiji prijavila soseda iz bloka, je še vedno boleče. "Taista gospa mi je članke o izbrisanih precej redno spuščala v poštni nabiralnik. Seveda zgolj tiste, ki so pljuvali po nas. No, ko pa je bil leta 1999 sprejet zakon, ki je določal, da izbrisani lahko uveljavljamo stalno bivališče, sem se ji jaz 'oddolžila' z omenjenim člankom v nabiralniku."

Za dejanje izbrisa krivi politike. "Odgovorni so takratni politiki in ministrstvo za notranje zadeve z Debelakom na čelu, ki je vsem upravnim enotam naročil, naj stisnejo na gumb oziroma vpišejo črtice na kartončkih o državljanstvu."

Leta 2000 je dobila dovoljenje za stalno bivanje, tri leta pozneje še slovensko državljanstvo.

Na stike z uradniki nima lepih spominov. "Strašno grdo so ravnali z menoj. Moja mama je bila včasih zaposlena na občini. Med leti 1948 in 1975 je bila tajnica vseh županov in tam so me vsi poznali, potem pa so se tako vedli do mene," se spominja z grenkobo, ki ji jo je izkazal Ptuj, ki ga označuje za pravo ksenofobno gnezdo.

V vseh teh letih, ko je tekala od Poncija do Pilata, jo je najbolj prizadelo dejstvo, da so veljaki na oblasti dolga leta trdili, da izbrisa ni bilo. Njihovo priznanje izbrisa bi bilo zanjo največje osebno zadoščenje. "Da bi vsaj rekli, okej, 'posvirali' smo ga, bomo skušali to popraviti. Z dopolnilnim zakonom, ki ga je Katarina Kresal postavila tako rekoč na prestol, pa se dogajajo nove krivice. Od več kot 10 tisoč ljudi, ki živijo zunaj Slovenije ali brez statusa, jih je le 200 vložilo vloge za državljanstvo. Ljudje nimajo denarja. Nekateri bodo tako vedno begunci. Dopolnilne odločbe so se izkazale zgolj za košček papirja, čeprav sem bila, ko sem jo dobila v roke, zelo ganjena. To je bil zame dokaz, da smo imeli prav in da se nismo borili zaman."

Po 20 letih od izbrisa je Mirjana Učakar danes ena redkih aktivistov civilne iniciative, ki se bori za povrnitev pravic izbrisanim. "Naše delovanje je bolj kot ne ad acta. Nimamo človeka, ki bi bil sposoben nekaj narediti, vključno z mano, seveda. Ni volje, ni denarja, brez tega pa ni mogoče delat. Sem edini dinozaver, ki še vedno vztraja."