Prvi odziv po izgubi službe so ponavadi šok, strah in negotovost, kako naprej. Vse to je doživela tudi Celjanka Polona Krajnc Hegediš, še večji pa je bil izziv, kako se spet postavi na noge.
Po izgubi službe še bolezen, a tokrat celo v pomoč
Ko je izgubila službo pri podjetju, ki se ukvarja s pisarniškim materialom, se ji še sanjalo ni, kaj bi lahko počela v prihodnje. Do ideje pa ji je pomagala tudi bolezen, ko je obležala za dobrih štirideset dni. Nagledala se je kulinaričnih oddaj po televiziji, od dolgčasa jo je vleklo v kuhinjo, da bi kaj ustvarila, spekla. Pred leti je brala članke o trendovskih "cake popsih" (čokoladicah na palčkah), ki so jo prevzeli, in tudi sami si je zaželela, da bi bila uspešna pri njihovi pripravi.
Prvi pravi preizkus prijatelji in znanci
Njeni poskusi so bili bolj neuspešni kot uspešni, kot pravi, vseeno pa so prepričali prijatelje in znanca, ki se ukvarja s cateringom, tako da je z njim počasi začela sodelovati. V njegovi šolski kuhinji na Gimnaziji Celje – Center je Polona Krajnc Hegediš, potem ko je uredila vse z registracijo svojega s. p.-ja ter inšpekcijske preglede in dokumente, začela pripravljati "cake popse" in druge slaščice, ki jih vse ustvarja ročno. Zaradi narave dela v šolski kuhinji lahko tam dela le popoldne in zvečer, pri tem pa jo spodbuja in ji z idejami pomaga njen mož, nekdanji gradbeni delavec, ki je prav tako ostal brez službe.
Po stari dobri metodi od ust do ust
Ker zgolj sladko dopolnjevanje šolskih malic ne bi zadostovalo za poslovno preživetje, je bila naslednja faza iskanje novih strank, novih kupcev. "Še vedno verjamem v zgodbo od ust do ust, to je zelo uspešen pripomoček. Kadar se dogovarjam s stranko, nikoli ne pridem brez izdelka, pa ne na sliki, ampak na krožniku," o svoji prepričevalni metodi pove Krajnc Hegediševa, ki dela izdelke samo po naročilu in se vedno prej natančno pozanima, kdo so njeni kupci.
Mreženje se je obrestovalo, krog strank se je postopoma začel širiti. Z nekaterimi se ji je celo uspelo dogovoriti, da začnejo sodelovati šele jeseni, da čez poletje naredi vse potrebne poslovne izračune. "V posel sem se spravila praktično brez denarja, rezervnega načrta pa nisem imela," se spominja Polona Krajnc Hegediš, po izobrazbi sicer ekonomistka.
Pozabi na počitnice
Da je nekako le lahko začela, je v slaščičarstvo vložila vse svoje skromne prihranke in prodala zavarovalne police. Z večjim številom strank je denar začel počasi pritekati nazaj. "Ampak to, kar prihaja, ni za luksuz, zato sem pozabila na dopust, počitnice in tako naprej," še pravi naša sogovornica, ki vse prihodke vlaga v svoje mobilno slaščičarstvo, za katerega pravi, da je zelo zahtevna dejavnost.
Deloholik po duši
Krajnc Hegediševa je svoje delovne izkušnje pred samostojno podjetniško potjo nabirala tudi v multinacionalki, kot študentka pa tudi v gostinskih lokalih. "Sem deloholik po duši in naučila sem se, da trdo delo ne more biti zaman. Zaradi teh izkušenj zdaj lažje vložim energijo v sebe in v svoj posel. In tudi zadoščenje je drugačno, ker delam zase," še razloži.
Kljub temu pove, da si niti v sanjah ni predstavljala, da bo iz tistih prvih dvajsetih kosov, ki jih je naredila in ki so bili gigantski in nenormalno sladki, zdaj napredovala do tisoč petsto kosov na teden. "Vse je teklo zelo spontano," pravi Polona Kranjc Hegediš.
Otroci so najboljši preizkuševalci
Pri tem, da je prilagodila okus zadovoljstvu strank, so ji pomagali tudi otroci. "Rada imam ljudi, sploh pa otroke, ker v brk povedo, ali je dobro ali ne. In to cenim, ker so takšne čiste duše."
Za zdaj o svoji trgovinici s slaščicami lahko le sanja, njena prva večja poslovna preizkušnja "na odprtem trgu" pa se dogaja prav v teh dneh na stojnicah božično-novoletnega sejma v obnovljenem mestnem središču Celja.
1
