Pacifiška nočna mora

"Nisem želel več živeti. Ne želim se več zbuditi. Ne želim odpreti oči. Ni upanja. Razočaranje. Niti svoje družine ne želim več videti. Sram me je pred svojimi otroki, ker se počutim krivo, da sem jim storila nekaj groznega, ko sem jih pripeljala v Avstralijo."

To je del pisma Iranke Amineh, ki je v avstralskem centru za azilante na otoku Nauru 18 mesecev. Amineh je depresivna, samomorilna. Je le ena izmed okoli tisoč migrantov, ki jih je avstralska vlada poslala na otok Nauru. V tej tretji najmanjši državi na svetu, ki ima vsega devet tisoč prebivalcev, je od leta 2001 eden najbolj kontroverznih begunskih centrov na svetu. Sprva je bilo na otoku okoli 500 beguncev, zdaj jih je več kot tisoč.

Upori in gladovna stavka Ob ustanovitvi je bil center zmagovalna kombinacija za obe državi, tako za Avstralijo kot za Nauru. Prva se je na ta način rešila beguncev, ki so na njeno obalo prihajali v čolnih, Nauru je v zameno za center dobil obilno avstralsko pomoč. Toda nekaj, kar je bilo sprava mišljeno kot začasna rešitev, je postalo nočna mora. Tako za Avstralijo kot za prebivalce Nauruja, še posebej pa za tam nastanjene begunce.

Že po nekaj letih so se začeli begunci upirati takemu načinu reševanja njihovih težav. Leta 2003 so organizirali gladovno stavko, deset let pozneje je v centru izbruhnil upor, v katerem so uničili večino nastanitvenih objektov. Begunci so v obeh primerih opozarjali na nečloveške razmere, v katerih živijo.

Center so leta 2007 po ukazu tedanjega avstralskega premierja Kevina Rudda zaprli, a so ga leta 2012 kljub protestom Združenih narodov in Amnesty Internationala ponovno odprli.

"Pomaga nam lahko le bog" Šele leta 2013 so v javnost prišle prve fotografije bivalnih razmer v centru. Avstralska javnost je bila zgrožena nad razmerami, v katerih živijo begunci. Dogaja se, da so v hudi tropski vročini več dni brez vode, v sobah je neznosno vroče in vlažno, na voljo nimajo ne zdravniške oskrbe ne svetovalca za pravne zadeve. Beguncem ne omogočijo jasnega vpogleda v njihov pravni položaj, zato večina v centru le ždi in čaka.

"Ko sem zapuščal svojo državo, me je oče posvaril, naj ne grem. Dejal je, da sta demokracija in človekove pravice šala ter da me v Avstraliji nihče ne bo spoštoval. Dejal je, da je bolje, da častno umrem doma. Odgovoril sem mu, da o tem nič ne ve in da je v Avstraliji demokracija. Zdaj sem ugotovil, da je imel moj oče prav. Nauru je zapor. Tu nam ne more pomagati niti bog," je v pismu Guardianu zapisal Ali iz Irana, ki je na otoku skupaj z ženo že pet let.

A trenutni avstralski premier Tony Abbot nima namena ukinjati centra, še posebej ker v Avstraliji trenutno velja nična toleranca do nelegalnih migrantov, ki v državo prihajajo z ladjami in čolni. "Tisti, ki v Avstralijo pridejo s čolni, ne bodo nikoli dobili azila," je večkrat zatrdil premier. Zato pa jim odobrijo nedoločno dolgo bivanje na pacifiškem otoku.

Vsakodnevno spolno nadlegovanje

Te dni so nekdanji zaposleni v centru objavili javno pismo o razmerah v centru, predvsem o tem, da je v centru pogosto spolno nadlegovanje. Hawo, ena od somalijskih begunk, v centru živi brez moža, brez zaščite moškega, zato se druži z desetimi sonarodnjakinjami, da bi se zaščitile pred spolnim nadlegovanjem. "Svojo državo sem zapustila, da bi ubežala takemu nasilju, zdaj se mi to dogaja tudi tukaj," je dejala za Guardian. Vedno so v skupini, v sobe se zaklepajo, a kljub temu so jih nadlegovali.

Novembra 2013 je v javnost prišla informacija, da je eden izmed uslužbencev centra spolno napadel 13-letnega begunca. Od tedaj avstralska vlada ni raziskala nobenega primera spolnega nasilja. V odprtem pismu so uslužbenci zatrdili, da je vlada že pred tem primerom vedela za spolno nasilje v centru, a ni ukrepala. Vlado so pozvali, naj vsaj otroke in ženske nemudoma premesti v centre v Avstraliji, avstralsko javnost pa zaprosili, naj na vlado pritiska, da zapre begunski center na Nauruju.

Otočani sovražijo begunce Center pa povzroča tudi vse več težav otoški vladi. Nauru je bil nekoč ena najbogatejših držav na svetu, saj je izvažal fosfate. A ko so obrate za pridobivanje fosfatov zaprli, so ostali brez vira dohodka. Nekaj časa so skušali biti davčna oaza, a so jih obtožili, da so izvor pranja denarja. Nato so služili s prodajo potnih listov, recimo državljanom Južne Osetije. V zameno za to so dobili okoli 50 milijonov dolarjev ruske "pomoči", zato jim je ponudba avstralske vlade, da bi na otoku odprli begunski center, tako rekoč rešila državo.

Čeprav so sprva odprtih rok sprejeli avstralsko denarno nadomestilo zaradi centra, zdaj tudi vlada Nauruja poziva k njegovemu zaprtju. Med otočani in begunci so namreč neprestane napetosti. "Večina otočanov nas sovraži. Če naletijo na begunce, jih pretepejo," je za BBC dejal eden izmed beguncev iz centra. Oktobra lani so recimo hudo pretepli štiri najstnike, ki so se vračali v center, pred mesecem dni so kamenjali iranski par.

Od srede marca vsakodnevno protestirajo Otoška vlada je v želji, da bi vsaj delno olajšala bivanje v centru, beguncem trikrat na teden dovolila izhode. Te večinoma odobrijo ženskam in otrokom, s tem pa jih želijo privaditi na otoško skupnost, če bodo dobili status begunca in bi lahko zaprosili za begunsko vizo na otoku. Do zdaj so odobrili skoraj 500 takih viz, ki priseljencem omogočajo petletno bivanje na otoku. A kaj jim to pomaga, če je nezaposlenost na otoku 90-odstotna.

Todi integracija beguncev v otoško skupnost je še posebej težavna zato, ker je to majhna in zaprta skupnost. Pred dvema tednoma so begunci, ki imajo vize za bivanje na otoku, protestirali zaradi diskriminacije lokalnega prebivalstva. S slogani Smo begunci, ne sužnji in Svoboda ali smrt so želeli opozoriti na to, da čeprav lahko živijo v skupnosti, njihov položaj ni nič boljši – še vedno so ujetniki, le da tokrat ujetniki na majhnem pacifiškem otoku.

Med protestom je lokalno prebivalstvo fizično obračunavalo s protestniki, te naj bi pretepala tudi policija. Dvesto beguncev so pridržali zaradi kaljenja javnega reda in miru in od tedaj se protesti v begunskem centru in zunaj njega vrstijo tako rekoč vsak dan.

Avstralska vlada si je ob tem obrisala roke: češ, to je zdaj težava Nauruja.