Tina Vovk

Petek,
9. 8. 2013,
18.09

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Petek, 9. 8. 2013, 18.09

8 let

"Obstajajo grožnje. Te grožnje spoznamo, analiziramo, se primerno obnašamo."

Tina Vovk

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3
Pred desetimi leti je Nato prevzel poveljstvo nad mirovnimi silami (Isaf) v Afganistanu. V prvi operaciji Severnoatlantskega zavezništva zunaj Evrope od marca 2004 sodeluje tudi Slovenska vojska.

Mednarodne varnostne sile so v Afganistanu začele delovati decembra 2001. Ena glavnih nalog Nata je pomoč pri vzpostavljanju vojaških enot in usposabljanju pripadnikov afganistanske vojske. Slovenska vojska je marca 2004 v operacijo v sestavo poveljstva Isafa in večnacionalne brigade v Kabulu napotila prvih 18 pripadnikov. Trenutno je v Afganistanu 19. kontingent SV z 58 pripadniki. Do danes je bilo v deželo pod Hindukušem napotenih že okoli 1.150 pripadnikov SV.

Eden izmed njih je major Boštjan Močnik. V Afganistanu je bil prvič od februarja do decembra 2009 ter drugič od oktobra 2012 do maja 2013. Že več slovenskih kontingentov opravlja svetovanje in mentoriranje afganistanski vojske. Število članov afganistanskih varnostnih sil se je v zadnjih štirih letih povečalo z okoli 75 tisoč na nekaj čez 300 tisoč. "Kot Slovenska vojsko smo tako kot številne druge članice Nata intenzivno vlagali trud v njihovo usposabljanje, da postanejo samostojni," pravi major Močnik, ki je prepričan, da so afganistanske sile uspešne že danes, in verjame, da bodo tudi v prihodnosti.

Slovenski vojaki so nastanjeni v bazi približno 15 kilometrov od afganistanske baze, kjer usposabljajo afganistanske kolege. "Obstajajo grožnje. Te grožnje spoznamo, analiziramo, se primerno obnašamo. V Afganistanu to pomeni, da ne smeš imeti nekega prepoznavnega vzorca gibanja, ko zapuščaš baze. Ure premikov iz baz morajo biti različne, poti, ki jih uporabljaš – če obstaja možnost, da jih uporabiš več –, izbiraš različne," pravi major Močnik in doda, da je nadzor nad položajem zunaj baze v provinci Farah na jugu države, kjer so slovenski vojaki, dober: "Sama baza ima balon v zraku. Na tem balonu so kamere, ki omogočajo vizualizacijo okolja zunaj baze do razdalje več kilometrov, tako da mi zelo dobro vemo, kaj se dogaja okoli nas."

V več kot pet tisoč kilometrov oddaljeni deželi lahko vojake, ki v povsem drugačnem okolju doživijo neke vrste kulturni šok, hitro zgrabi domotožje, zato gredo pred odhodom na priprave, ne le vojaške, tudi psihološke. Pomemben faktor je tudi priprava družine. "Trdna družina doma pomeni tudi čiste glave pripadnika na misiji," poudari major in doda, da je večina pripadnikov misije v Afganistanu danes povratnikov, ki poznajo ta način življenja.

"Vsaka misija je poglavje zase. Če bi primerjal dve območji, na katerih sem bil sam – Balkan in Afganistan –, nam je Balkan kulturno in zgodovinsko bliže, lažje ga razumemo. Velika prednost je tudi razumevanje jezika. V Afganistanu ničesar ne moreš narediti sam, vsepovsod moraš imeti prevajalca," pove o tem, kako se misije razlikujejo.

Pri Afganistanu je težko podati splošno oceno o tem, kako tamkajšnji ljudje gledajo na člane mirovnih sil. Država je zelo velika in raznolika. V večjih mestih, kot so Kabul, Herat, Kandahar, Kanduz in Mazar el Šarif, je življenje povsem drugačno kot v ruralnem območju. "V Sloveniji in Evropi bi lahko rekli, da se vsak narod identificira s svojo državo. V Afganistanu ni tako. Afganistan je tipična družbena ureditev, ki temelji na plemenski ureditvi. Če vprašaš povprečnega Afganistanca, kdo je, verjetno ne bo odgovor, da je Afganistanec, ampak da je npr. Paštun, Hazar ali Tadžik. Pri njih je močno izražena pripadnost družini, potem na višji ravni pripadnost vasi, nekemu okrožju, potem etnični skupini. Razlog je tudi geografska karakteristika Afganistana kot takšnega. Na sredini so sedem tisoč, čez šest tisoč metrov visoka gorovja Hindukuša. Septembra, oktobra, ko zapade sneg, je po cestah nemogoče priti z enega konca v Afganistan. V ruralnem območju je pretok informacij bolj podvržen stari metodi – od ust do ust," prebivalce in državo, ki so si jo v preteklosti že večkrat neuspešno želeli prilastiti številni, opiše Močnik.

Med prvo in drugo misijo je opazil, da se je izjemno povečalo število šolajočih se na različnih stopnjah, v štirih letih se je močno povečalo število dekliških šol. In ravno izobraževanje otrok, še posebej deklic, je po mnenju majorja Močnika tisti element, ki lahko zagotovi napredek Afganistana.