Konec nemškega liberalizma?

Liberalna stranka FDP (nem. Freie Demokratische Partei) je bila članica zveznega parlamenta vse od njegove ustanovitve leta 1949. V nemškem političnem prostoru, tradicionalno razdeljenem na dve močni politični sili – konservativno krščansko unijo CDU/CSU in socialdemokratsko SPD –, je bila vedno nekakšen neizogiben jeziček na tehtnici, ki je imel v svojih rokah ključe koalicij.

FDP – stranka, ki je najdlje vladala Nemčiji V vladi so bili tako manjšinski koalicijski partner v letih 1949–1956, 1961–1966 (obakrat so koalicijo vodili krščanski demokrati), 1969–1998 (od 1969 do 1982 skupaj s socialdemokrati, od leta 1982 do 1998 pa skupaj s krščanskimi demokrati) in 2009–2013 skupaj z Merklovo v črno-rumeni koaliciji. Vse skupaj so FDP-jevci v Nemčiji vladali oziroma sovladali 45 let, več kot katerakoli druga stranka v povojni Nemčiji.

Letošnji izpad iz parlament je še toliko bolj boleč, ker so na zadnjih zveznih volitvah liberalci pod vodstvom takratnega strankinega predsednika Guida Westerwelleja s 14,6 odstotka glasov dosegli rekorden izid v svoji zgodovini. Toda kot je bil silovit vzpon na vrh, je bil nagel tudi strmoglavi padec.

Škodljive zdrahe v stranki Po nizu neuspehov na deželnih volitvah (trenutno so liberalci zastopani le v osmih od 16 deželnih parlamentov), ki so le okrepili znotrajstrankarske prepire, je moral leta 2011 Westerwelle odstopiti s čela stranke. Zamenjal ga je mladi Philipp Rösler, ki je skupaj s starosto Rainerjem Brüderlejem kot top kandidatom stranke na volitvah pripeljal FDP v katastrofalen poraz.

Rösler je po volilni klofuti, ko so volivci stranki namenili le 4,8 odstotka glasov, že napovedal odstop, odstopilo pa naj bi celo celotno vodstvo stranke. Kot novi vodja stranka se omenja nekdanji generalni sekretar stranke Christian Lindner, njegov najresnejši tekmec je Wolfgang Kubicki.

AfD – novi močni tekmec FDP Občudovalec utemeljitelja klasičnega liberalizma Adama Smitha Lindner ali Kubicki, katerikoli se bo zavihtel na čelo stranke, bo imel pred sabo težko delo, saj ima zdaj FDP močnega tekmeca, protievrsko stranko Alternativa za Nemčijo (AfD). Ta stranka, ki so jo večinoma ustanovili nekdanji člani CDU, po teh volitvah, čeprav je s 4,7 odstotka ostala pred vrati parlamenta, kar poka od optimizma in napoveduje, da bo na prihodnjih volitvah dosegla osem odstotkov.

"Mi smo dediči FDP," je po volitvah samozavestno izjavil Alexander Gauland, eden od ustanoviteljev stranke AfD. Izjava, ki ni daleč od resnice, saj so liberalci po raziskavi, ki jo je objavila televizija ARD, izgubili okoli 440 tisoč volivcev na račun AfD. Toda čeprav FDP in AfD tekmujeta za naklonjenost iste volilne baze, so med obema meščanskima strankama razlike.

Konec Bonnske republike, nova Weimarska republika AfD je namreč veliko bolj nacionalno usmerjena kot FDP. FDP zagovarja evro, medtem ko je AfD stranka, ki zahteva nadzorovan razpad evroobmočja in ponovno uvedbo nacionalnih valut. V zadnjem času se je v AfD, katere prvi mož je nekdanji dolgoletni član CDU Bernd Lucke, včlanilo več sto članov desne protislamske stranke Svoboda (Die Freiheit).

Marietta Slomka, novinarka nemške javne televizije ZDF, celo meni, da poraz FDP in uspeh AfD pomeni ponovno vrnitev nacionalliberalcev, liberalne stranke, ki bo desno od CDU/CSU. Tako se bo vzpostavil politični prostor, v katerem bodo Zeleni levoliberalna stranka, AfD pa desna nacionalliberalna stranka.

Poraz FDP in vzpon AfD po njenem mnenju pomeni zlom Bonnske republike, ki se je vzpostavila po drugi svetovni vojni, s čimer se je Nemčija znova znašla v nekakšni novi Weimarski republiki.