Jammous: Slovenci v EU storijo največ za Darfur

Suleiman Jammous je eden ključnih mož uporniškega gibanja v Darfurju, čeprav sam nikoli ni nosil orožja. Njegovo delo je koordinacija humanitarne pomoči znotraj največje darfurske uporniške skupine JEM (Gibanje za pravičnost in enakopravnost). Jammous je intelektualec, spoštovani starešina in kljub vsem grozotam, ki jih je doživel, še vedno optimist. Kot pravi njegov prijatelj in soborec Tomo Križnar, ki ga tudi tokrat gosti v Sloveniji, bi brez njega gospodarji vojn v Darfurju že zdavnaj dosegli svoje. Kakšne so zadnje novice iz Darfurja? Ponoči (s ponedeljka na torek, op. p.) so vladne sile napadle nekaj vasi in se spopadle z našimi silami. Vso noč sem bil pokonci, ker sem bil v stalni zvezi z uporniki. Napad se je dobro končal za nas, porazili smo vladne sile, ki so se morale umakniti. Pričakujemo, da nas bodo kmalu znova napadli. Skozi vsa ta leta je bilo veliko mirovnih pobud za Darfur. Kako to, da prav nobena ni obrodila sadov? Poglavitni vzrok za to so interesi tistih, ki so dajali mirovne pobude. Večina pobudnikov je imela svoje skrite interese v Darfurju. To še posebej velja za pobude, ki so prišle iz sosednjih in iz arabskih držav. Zaradi tega se nič ne premakne. Menimo, da bi Evropa, ki je v tem konfliktu zdaj le opazovalec, lahko bolj dejavno stopila na pot reševanja problema, saj Evropa v Darfurju nima neposrednih interesov. Pri tem bi nam lahko pomagala Slovenija.

Na kakšen način? Leta 2006 je pokojni predsednik Janez Drnovšek začel mirovno pobudo, katere cilj je bil mirovni sporazum med uporniki in sudanskim režimom. Na žalost pobuda ni uspela. V Slovenijo sem ponovno prišel zato, da bi poskusil pri življenju obdržati to slovensko pobudo. Želimo si, da bi Slovenija spodbudila EU k dejavnejši vlogi pri reševanju konflikta. Zelo sem opogumljen zaradi besed, ki jih slišim v Sloveniji. Minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar mi je obljubil, da bo o darfurskem konfliktu govoril na sestanku zunanjih ministrov EU, pa tudi od Odbora DZ za zunanje zadeve sem slišal zelo spodbudne besede. Urejajo mi srečanje z evropskimi poslanci v Strasbourgu.

Moji prijatelji v Sloveniji nimajo nobenih interesov v Darfurju, zato lahko pridejo na dan z rešitvijo, ki bo trajna. Tomo (Križnar, op. p.) in Klemen Mihelič (podjetnik, ki je ustanovil humanitarno organizacijo H.O.P.E. za pomoč Darfurcem, op. p.) sta v Darfur prinesla miniaturne kamere, s katerimi lahko žrtve same snemajo posilstva in nasilje, ki se jim dogaja. Slovenci v Evropski uniji storijo največ za Darfur.

Kakšni so učinki teh kamer? Te majhne kamere imajo v Darfurju veliko večji učinek kot vseh 20.000 vojakov iz skupne misije Združenih narodov in Afriške unije, ki naj bi varovala Darfurce. Ena kamera stane le okoli deset evrov, mednarodna skupnost pa vsak dan v Darfurju vrže proč na milijone dolarjev. V Darfur smo nesli prvih nekaj kamer in takoj se je razvedelo, da lahko ženske in otroci zdaj snemajo grozote, ki se jim dogajajo. V teh dveh mesecih, odkar so kamere tam, nismo slišali niti za en primer posilstva ali mučenja.

Naslednje leto bo v južnem Sudanu referendum o samostojnosti te regije. Si tudi darfurski uporniki želite samostojno državo? Do zdaj o tem nismo govorili. Mi smo tudi proti osamosvojitvi južnega Sudana. Ne zato, ker jim ne bi privoščili, ampak ker čutimo, da so tudi oni marginalizirani kot mi. Želimo se povezati z njimi v boju proti sudanski vladi. Skupaj bi bili močnejši in lahko bi osvojili center, ki nas diskriminira. Če pa se bodo na referendumu odločili za samostojnost, bomo njihovo odločitev spoštovali. Za nas bi bila to izguba, saj bi izgubili naravnega partnerja za boj proti sudanskemu režimu. Če bo južni Sudan postal samostojen, se lahko zgodi, da bo tudi Darfur začel razmišljati o samostojnosti. Živimo namreč v državi, ki nam odreka pravico do življenja. Ampak za zdaj se trudimo, da bi v Sudanu obdržali naše prijatelje z juga.