Torek, 3. 10. 2023, 22.46
1 leto, 2 meseca
Hitler na jedilniku
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,52
V neki argentinski restavraciji so prodajali krompirček, poimenovan po Adolfu Hitlerju.
Avtoritarni voditelji in diktatorji so dandanes že tako priljubljeni, da so marsikje vdrli celo na jedilnike. V Rafaeli, mestu, ki leži kakšnih petsto kilometrov severno od Buenos Airesa, so v eni od restavracij denimo še kakšen mesec nazaj brez vsakršne zadrege ali sramu prodajali hamburgerje Ane Frank in krompirček Adolf. Ko gre za Ano Frank, je bila to v resnici zloraba imena žrtve nacizma, kakršne doslej v svetu še ni bilo.
Tovrstno navdušenje nad dediščino fašizma in nacizma ni v Latinski Ameriki, kamor je po vojni tudi s pomočjo Vatikana zbežalo ogromno vojnih zločincev, v bistvu nič nenavadnega. Pravzaprav se vsak dan bolj krepi. Prav zato so zgrožene judovske organizacije v mestu in državi zaradi jedilnika v Rafaeli zagnale vik in krik. Lastnikom so zagrozile tudi s tožbo. Zaradi nespoštovanja antidiskriminacijske zakonodaje, po kateri je zaradi takšnih zadev mogoče tudi v zapor. A država doslej še ni ukrepala.
Namesto diktatorjev zdaj mati Tereza ...
V restavraciji s hitro hrano so po tovrstnih kritikah hitro spremenili jedilnik. Krompirček Adolf so umaknili z jedilnika, hamburger Ane Frank pa so preimenovali v hamburger Anne Boleyn, po drugi ženi angleškega kralja Henrika VIII., ki so ji zaradi domnevne izdaje in nezvestobe odsekali glavo ...
V restavraciji Honky Donky sicer nadvse ljubijo diktatorje. Adolf Hitler namreč še zdaleč ni bil edini, po katerem so poimenovali svoje jedi. Na jedilniku so bili namreč tudi Benito Mussolini, Džingis Kan in Mao Zedong. Toda po ostrih kritikah judovske skupnosti so se vendarle odločili za sprejemljivejše rešitve. Hamburgerje in različne vrste krompirja so zdaj poimenovali po Mahatmi Gandiju, materi Terezi, Martinu Luthru Kingu in Dalaj Lami.
Italijanski fašistični diktator Benito Mussolini
Čilska Lili Marleen
V Santiagu de Chile je vrsto let zelo uspešno poslovala nemška restavracija Lili Marleen. Vedno je bila polna do zadnjega kotička. Prvič sem jo obiskal pred petimi leti. In ko sem v začetku septembra zaradi obletnice državnega udara, ko je bil ubit predsednik Salvador Allende in ko se je začela diktatura generala Augusta Pinocheta, znova priletel v Čile, sem že takoj po prihodu hotel rezervirati mizo prav v njej. A sledilo je presenečenje: Lili Marleen so zaprli. Uradno zato, ker so lastniku in zaposlenim nenehno grozili različni (domnevno levičarski) neznanci in jih strašili s požigom.
Restavracijo so odprli leta 2003, torej pred natanko dvema desetletjema, na ulici Julio Prado v elitnem mestnem predelu Providencia, ki velja za eno najbogatejših četrti v vsej Latinski Ameriki. Bila je vedno nabito polna, zato je bilo mizo treba rezervirati dolgo vnaprej. Slovela je kot zbirališče Nemcev, potomcev nekdanjih nacistov, in pinočetistov, zagovornikov čilskega diktatorja, ki je oboževal vse, kar je dišalo po fašizmu. Zaradi tega se je je zelo hitro oprijel vzdevek "fašistična restavracija".
Nemško pivo in klobase
To je potrjevala tudi njena načičkana notranja oprema. Stene so bile ovešene z različnimi portreti mož v pruskih uniformah, pa z morjem fotografij Pinocheta v mladih in starih letih. Bilo je tudi veliko čelad, vojaških kap, medalj, praporov in druge vojaške krame. Nacističnih zastav in kljukastih križev ni bilo, tako daleč si v Lili Marleen kljub vsemu niso upali, a je bilo kljub temu zelo jasno videti, kam lastnik moli taco.
Kitajski komunistični diktator Mao Cetung
Hrana je bila izrazito nemška, mastna in močna. Na voljo je bilo sicer tudi nekaj jedi iz čilske kuhinje, toda gostje so praviloma vselej posegali v glavnem po evropski ponudbi mesa in klobas. Nemško pivo je tod teklo v potokih, in ko je bila dobra volja na vrhuncu, se je z marsikaterega omizja tožeče oglasila znamenita Lili Marleen, ki si jo je za svojo nekoč vzela tudi Pinochetova vojska. In ko so ti otožni glasovi za hip utihnili, je gospodar vsem, da ne bodo preglasni, brž postregel z apfelstrudlom, ki je bil res tako dober, kakor da bi ga pravkar pripeljali naravnost z Dunaja ali iz Berlina.
Iz Stasijevega zapora v Santiago
Lastnik gostilne je bil Nemec Hans Dittman, velik oboževalec Hitlerja, ki je bil zaradi tega v Nemški demokratični republiki, kjer je živel, tri leta v Stasijevem zaporu. Ko so ga izpustili, sta se z ženo Gisello v sedemdesetih letih nekako le uspela prebiti čez zid v Zahodno Nemčijo. Od tam sta se preselila v Čile, kjer je vajeti v državi po udaru prevzel general Pinochet, velik občudovalec nemške vojaške discipline in Hitlerjeve trde roke.
Restavracijo sta odprla leta 2003, ko je v državo že prišla demokracija, toda Pinochetov vpliv je bil kljub spremembi še vedno močan. Njegov duh ni pravzaprav nikoli umrl. Poimenovala sta jo po legendarni pesmi Lili Marleen, pesmi o lepem, postavnem dekletu pod laterno, o kateri so sanjali vsi vojaki. Stihe je leta 1938 uglasbil Norbert Schultze, leto kasneje pa jo je kot prva posnela Lale Andersen.
Točno ob 21.55
Med vojno je postala velik hit. Ne le med Nemci, ampak tudi med zavezniki, zaradi česar so jo prepesnili tudi v angleščino. In zanimivo je, da so jo po okupaciji Beograda leta 1941 na tamkajšnjem nemškem okupacijskem radiu, ki so ga poslušali po vsej Evropi in daleč po Sredozemlju, predvajali vsak večer ob natanko 21.55. Potem pa so šli vojaki spat …
Čilski diktator Augusto Pinochet
Sosedje v Providencii so trdili, da je bil Dittman dokaj nenavaden in skrivnosten ptič. Dittmanova svojega "pinočetizma" sploh nista skrivala. Ob eni od obletnic Pinochetove smrti sta v desničarskem dnevniku El Mercurio objavila osmrtnico, kjer sta zapisala, da bo "zgodovina prej ali slej prepoznala njegov velik prispevek tej državi". A restavracija je bila kljub tovrstni politični orientaciji lastnika vedno dobro obiskana. Prihajali so politiki vseh barv, tudi komunisti. In za mizami je bilo seveda vselej tudi veliko radovednih tujih obiskovalcev.
Hansa Dittmana od tega tedna ni več
Toda z leti je bilo pritiskov na Dittmana vse več. Zato se je novembra 2019 odločil, da bo gostilno zaprl. Napadi na zaposlene so se namreč kar vrstili. Zlasti ponoči, ko so odhajali iz službe. Zato je Lili Marleen zaklenila svoja vrata. Ko je Dittman sporočil to žalostno novico, je dodal, da bo morda le prišel čas, ko bo restavracija spet lahko odprla svoja vrata. Toda tega trenutka Hans Dittman ni dočakal. Ta teden so se od njega poslovili na pokopališču Huechuraba v Santiagu. Star je bil 75 let.
Lili Marleen v Santiagu zdaj bržkone nikoli več ne bo odprla vrat. Težko je verjeti, da bi se vdova Gisella ali obe njuni hčeri zdaj znova lotili tega projekta. Morda bo zaživela kje drugje. Morebiti v Evropi, kjer bodo, kot kažejo najnovejši politični (in kulinarični) trendi, očitno kmalu začeli odpirati restavracije, ki bodo na jedilnikih poleg klasičnih avtoritarnih menijev že v kratkem začele ponujati tudi Putinove, Orbanove, Ficove, Melonijine in Berlusconijeve jedi, francoske sire po izboru Le Penove, obaro Kaczynskega in morda kmalu celo kakšne Janševe žgance ...
