"Zaporniška kletka je kletka, tudi če je zlata" (video)

Le kdo ga ne pozna, dolgolasega duhovnika s prstani, ki le redko nosi kolar, tako imenovani duhovniški ovratnik. Robert Friškovec je dokaj neobičajen duhovnik, ki je edinstven tudi v tem, da je prvi in za zdaj edini slovenski duhovnik, ki skrbi za pastoralo v zaporih. V zapor je "padel" kot prostovoljec pri 19. letih, zdaj pa je že 15 let zaporniški vikar, ki vsak teden obišče vseh trinajst zaporov, se pogovarja z zaprtim osebami, žrtvami, svojci, zaposlenimi v zaporu.

Pretekli teden je bil v znamenju tedna zaporov, ki smo ga letos v Sloveniji obhajali že enajsto leto. tokrat je nosil naslov Upanje v izgradnji. Na kaj v tednu zaporov posebej opozarjate? V Sloveniji se pridružujemo mednarodnemu tednu zaporov, katerega ideja je nastala pred nekaj več kot 30 leti v Angliji z namenom spodbujati razmišljanje o potrebah vseh skupin, ki se jih beseda zapor kakorkoli dotika. Ne gre za kakšne dneve odprtih vrat ali da bi imeli v mislih kakšne znane obsojence, ampak da se v mislih spominjamo vseh potreb omenjenih skupin ljudi.

Gre za drugačen pogled na zapore in zapornike, kot smo ga vajeni v slovenskem prostoru. Zapor namreč postaja dokaj populistična tema, saj pozornost vzbuja le ob omembi bolj znanih zapornikov. Mislim, da smo se znotraj slovenskega konteksta navadili dobivati to dnevno dozo ljudi, ki so imeli v družbi neko vlogo in so zaradi takšnih ali drugačnih situacij pristali v zaporu. Potem nas zanima le, kaj ti v zaporu počnejo, s čim s prehranjujejo … Nekoliko postajamo odvisni od tega in pozabljamo, zakaj sploh imamo zapore, kaj ta institut znotraj družbe je in ali upravičuje svojo vlogo. Če preprosto opišem: manjka nam malo odgovornosti do tega, kaj želimo z zaporom doseči oziroma ali so bile nagovorjene skupine, ki jih beseda zapor zadeva. Povedati želim, da je pri tem ogromno skupin prezrtih: žrtve nimajo občutka pravičnosti oziroma da jim je bila škoda popravljena, ne čutijo, da storilec nosi odgovornost. Ali je torej zapor tista institucija, ki bo do tega tudi pripeljala.

Ob tednu zaporov ste zapisali, da so zapori ogledalo družbe. Slovenska družba zadnje čase ni v najboljši kondiciji, kako se to kaže v zaporih? Vse, kar se dogaja v družbi, se dogaja tudi zaporu, ki je en tak svet ali družba v malem. Ne gre za to, da struktura ne deluje, da dnevni red ne teče – bolj v povezavi z notranjim doživljanjem človeka. Ogromno je apatičnosti, slabih odnosov in nezadovoljstva, ne samo med zaprtimi osebami, ampak tudi med zaposlenimi. Zaposleni so nezadovoljni, ker jim zmanjkuje upanja in zaupanja, občutka, da so koristni. Zaprte osebe se sprašujejo, ali ima jutrišnji dan smisel v njihovem življenju ali ne, kam to prestajanje kazni pelje.

Tu verjetno nastopi vaša vloga, vloga duhovnega vodje, ki jim vrača upanje. Kakšno je vaše poslanstvo? Moja naloga je dvojna. Ena je, da sem koordinator duhovne oskrbe, druga pa je duhovnik znotraj Katoliške cerkve. Obema pa je skupna beseda slišati, slišati tisto, kar se dogaja v človeku – zaprti osebi, žrtvi kaznivega dejanja, zaposlenim v zaporu, prostovoljcu, skratka vseh vključenih osebah.

Če najprej pogledamo vlogo koordinatorja. Kakšen je vaš delovnik? Koordinator za duhovno oskrbo v zaporih je instrument države znotraj uprave za izvrševanje kazenskih sankcij. Moja naloga je zagotavljati, da imajo zaprte osebe pravico do duhovne oskrbe. Gre za človekovo pravico, ki jo imaš, ko ti je odvzeta svoboda. Moje osnovno delo je, da grem po zaporih, zaprte osebe seznanjam s to pravico in če se odzovejo, jim na njihovo željo zagotovim predstavnika njegove verske skupnosti, ki ga obišče v zaporu.

Glede veroizpovedi torej ni nobenih ovir, niti ateizem ali agnosticizem? Kot koordinator moram biti nevtralna oseba, ki ničesar ne pogojuje. K meni lahko pride tudi nevernik, ki ne priznava ničesar, kar zadeva onostranstvo. Bistveno je, da on to pravico ima, jaz pa ga lahko vprašam, s kakšnim namenom, željo bi rad govoril z mano.

Tudi na sveto mašo, ki jo imam, lahko pride kdorkoli, nihče ob vhodu se ničesar ne preverja. K maši pogosto pridejo tudi pripadniki druge vere, zato dobijo napisan celoten potek, da ji lahko sledijo in se ne dolgočasijo. Je pa takšna maša bolj dialoška, kot smo je sicer vajeni.

Svete maše so verjetno v pristojnosti zaporniškega duhovnika. V čem se vlogi koordinatorja in vikarja ločujeta? Kaj delate kot zaporniški duhovnik? Zaporniški duhovnik oziroma vikar je poslanstvo znotraj Katoliške cerkve in ni vezano na koordinatorja. To opravljam v svojem prostem času, ki ni vezan na službene obveznosti, s svojim prevoznim sredstvom. To delo je vezano predvsem na razne zakramente, kot so sveta maša, priprava na praznike in podobno. Kot zaporniški duhovnik pokrivam tudi spekter drugih ljudi, ki so žrtve kaznivih dejanj, delavcev v zaporu, prostovoljcev, ljudi po prestajanju kazni, Slovencev, zaprtih po svetu.

Kakšna so osebna srečanja, ki jih imate na željo zaprte osebe? Moja naloga je, da pripravim prostor, na pogovoru pa najprej vprašam, kaj želi. Na te razgovore lahko pridejo tudi tisti, ki niso verni, ki bi se z menoj raje pogovarjali, ker nisem tako neposredno vezan na delo zapora kot uslužbenci.

Na teh pogovorih verjetno slišite marsikaj. Ste bili že kdaj v kakšni moralni dilemi? Sam vedno vprašam, s kakšnim namenom je ravno meni to povedal in kako želi iti s tem naprej. Vse, kar daje iz sebe, dela z določenim namenom. Sam se želim z njim pogovarjati, ga spodbujati, da je on tisti, ki naj razmišlja, kaj naj stori s to vsebino, ki jo je odprl, ne jaz. Zelo redko uporabljam besedo pomoč. Jaz ljudem ne pomagam, ne smem jim jemati odgovornosti za to, kar se je zgodilo v njihovem življenju. Mogoče prevečkrat sočloveku vzamemo odgovornost ali dopustimo, da jo on prevali na nas. Zato pri teh pogovorih nikoli ne vprašam, kaj naj jaz storim, ampak zakaj je to temo odprl in kaj je pripravljen v zvezi s tem storiti. On je tisti, ki raste in hodi iz svoje izražene vsebine naprej.

Zapor na osebi, tudi če je med prestajanjem kazni zrasla, stopila na pravo pot, za vedno pusti stigmo. Posebej težki so verjetno prvi koraki. Prepričan sem, da bo vsak, ki je kdaj izkusil zapor, znal veliko več povedati, kako ti na čelu piše "zapor" in kako imaš občutek, da te vsi gledajo. Kako je šlo neko časovno obdobje mimo tebe, ko se je marsikaj dogajalo, ti pa ne veš, kako bi se vklopil. Kaj vse se v človeku dogaja … Na to temo je bilo posnetih kar nekaj dobrih filmskih uspešnic, slovenski pisatelj Drago Jančar je na temo dogajanja v zaporu napisal Zvenenje v glavi.

V zaporu si v nekem ritmu življenja, zate poskrbijo drugi, konec koncev ti je bila lahko odvzeta odgovornost. Ko prideš ven, se je treba spet postaviti na noge. Ni tako zelo preprosto, da so se vrata odprla in zakorakaš na svobodo. Če ne znamo ceniti svobode, lahko hitro postanemo ujetniki znotraj samega sebe.

Nekakšno oporo jim ponujate tudi v Centru Ecce homo? Center Ecce homo je pravzaprav en tak šotor z vsemi programi, ki so znotraj zaporniškega vikariata. To so programi za zaprte osebe, žrtve kaznivih dejanj, svojce, delavce v zaporih in tudi za osebe po prestani kazni, ki se lahko obračajo na nas in poiščejo ustrezne možnosti. Naša želja je tudi, da bi enkrat to bila tudi konkretna hiša, v kateri bi vsi programi imeli svoje prostore in kjer bi bile tudi nastanitvene možnosti vsaj za neko prehodno obdobje po prestajanju kazni.

Kakšni pa so programi za družine? V Sloveniji je 1764 otrok, ki imajo starša v zaporu. Družine se na nas običajno obračajo same z različnimi željami, tudi z vprašanji, ki se navezujejo na otroke, kako jim povedati, kaj to pomeni. Mnogih je strah, da bi jim povedali, da je oče ali mati v zaporu, ker se bojijo, da jih bo to zaznamovalo, zato jim rečejo, da dela v tujini. Pred leti smo v okviru zaporniškega vikariata imeli tudi akcijo, ko smo v vse slovenske zapore donirali otroška igrala z namenom, da otrok, ko obišče enega od staršev na prestajanju kazni, ne doživlja tako močne travme.

Povezava z družinskimi člani ima sicer še veliko možnosti. Predvsem bi bilo treba tem družinam dati možnost, da bi se usedle skupaj in bile slišane. Ker če se ne pogovarjaš z drugimi, imaš občutek, da se to dogaja samo tebi, če pa slišiš še druge zgodbe, ugotoviš, da nisi sam.

Ste edini zaporniški duhovnik v Sloveniji. Kako ste padli v to službo? Sem edini zaporniški vikar v Sloveniji, mogoče zato, ker ni dovolj interesa med duhovniki, poleg tega sem prvi, ki sem se pri nas začel ukvarjati s tem, saj pred mano ni bilo nikogar, ki bi v zaporih opravljal organizirano pastoralno delo. Zdaj mineva že 15 let, odkar se je to začelo.

Ko sem bil star 19 let, sem na teološki fakulteti videl plakat, če želiš spremljati zaprte osebe, pokliči to in to številko centra za socialno delo Vič ali centra za socialno delo Bežigrad in se pridruži skupini prostovoljcev. Tako sem padel notri. V mojem življenju velja ena močna beseda, to je izziv. Pozneje sem se pogovarjal s takratnim nadškofom Šuštarjem, ki mi je dal možnost, da grem delat na Dunaj ali v Rim. Odločil sem se za Rim, kamor sem šel v enega večjih italijanskih zaporov nabirat izkušnje, kaj dela nekdo, ki pokriva duhovno oskrbo v zaporu. Ko sem se vrnil, sem nadaljeval študij v Sloveniji in napisal diplomsko nalogo s tega področja. Kot diakon sem eno leto pred duhovniškim posvečenjem delal v kliničnem centru Ljubljana in zaporih na Povšetovi. Ko sem leta 1999 postal duhovnik, so se slovenski škofje odločili, da me postavijo na to področje. Takrat sem začel oblikovati to organizirano strukturo in vključevati vse skupine, ki jih zadevata kaznivo dejanje in nastala škoda, da torej ni to delo le z enimi ali drugimi.