Dr. Romana Jordan Cizelj: Pozornost posvečam predvsem vsebini

Ste kdaj obžalovali svojo odločitev, da ste se odločili za kandidaturo za poslanko v Evropskem parlamentu? Zakaj?

Pri delu v Evropskem parlamentu uživam od prvega dne, ko smo se sestali v Strasbourgu. Delo je namreč izjemno zanimivo. Po eni strani, ker je EP tako ogromna institucija in je to v organizacijskem, logističnem smislu takšna priložnost, ki je v Sloveniji ne bi nikoli imela. Po drugi strani pa je to tudi velik vsebinski izziv, kajti pokrivamo ogromno različnih politik, izvemo lahko ogromno informacij in tudi s tega stališča je to velik izziv. Poleg tega je bilo to obdobje največje širitve Evropske unije v njeni zgodovini in tudi obdobje, ko smo bili izredno odprti za sodelovanje in smo bili pripravljeni potrditi, da bomo začeli oblikovati skupne politike na številnih novih področjih. Zato se mi zdi to obdobje izreno bogato in plodno.

Kako poteka vaš delovni dan v Bruslju?

Delovni dan se začne že pred osmo uro zjutraj in traja pozno v noč. Vmes potekajo različni sestanki, odvisno od aktivnosti, ki jim je posamezen teden namenjen. Daljši so predvsem sestanki odborov, političnih skupin in pa seveda plenarna zasedanja. Poleg tega potekao še številni sestanki v manjših zasedbah, kjer govorimo predvsem o posameznih specifičnih ukrepih, ki jih obravnavamo ali ki jih bomo sprejeli. O njih se pogovarjamo tako s predstavniki gospodarstva, raziskovalne sfere, nevladnih organizacij, včasih pa sprejmem tudi kakšnega državljana, če mi sporoči, da pride v Bruselj. Potem je tukaj še ogromno medsebojnih srečanj s poslanci, poslancev s strokovnim osebjem Evropskega parlamenta, tako da je dan kar naporen in zapolnjen z različnimi dogodki. Časa za to, da se poglobimo in dobro preučimo določen dokument, je izredno malo in še to večinoma bolj v poznih nočnih urah. Veliko je tudi vabil na sprejeme in delovne večerje, a tukaj moram poudariti, da se jaz sprejemov redko udeležujem, ker so bolj protokolarni. Odločila sem se namreč, da bom v svojem mandatu posvetila pozornost predvsem vsebini. Zelo rada pa se udeležim delovnih večerij, ki se navadno začnejo s predstavitvijo enega, dveh strokovnjakov, nato pa poteka strokovna razprava. Na ta način dobiš ogromno koristnih informacij.

Kaj štejete za vaš največji dosežek v tem mandatu?

Predvsem sem vesela, da so me kolegice in kolegi sprejeli takšno kot sem, glede na to, da sem prihajala iz znanstveno-aziskovalne sfere in ne iz političnih vod, kot veliko od njih. Vesela sem, da so moje znanje in izkušnje sprejeli kot dodano vrednost v politični skupini. To so mi dokazali na več načinov, predvsem pa moji kolegi iz Slovenije, ki so v isti politični skupini, ko so me predlagali za podpredsednico odbora za razvoj, kar mi sami zagotovo ne bi uspelo. Po drugi strani pa so mi ostali kolegi znotraj politične skupine dali izjemno veliko priznanje, ko so me predlagali za svojo koordinatorico v odboru za podnebne spremembe. Zelo sem bila vesela tudi nagrade za poslanko leta na področju energetike, ki sem jo prejela lani. V vsebinskem smislu pa pomislim predvsem na dva predloga, pri katerih sem sodelovala in se mi zdita zelo pomembna. Prvi je zasnova Evropskega tehnološkega inštituta, kjer je komisija prvotno predlagala neko izobraževalno inštitucijo, ki bi bila seveda zgrajena od zgoraj navzdol z evropskim denarjem. Določena skupina poslancev nas je predlog ocenila kot ne najboljši in smo zato v razpravah podali svojega. V njem smo poudarili, da je tisto, kar Evropa potrebuje, pospeševanje sodelovanja med tremi vogali t.i. trikotnika znanja; to je sodelovanje med izobraževanjem, raziskavami in inovacijami. In bili smo tako glasni, da je Evropska komisija spremenila svoj prvotni predlog in podala zakonodajni dokument, ki smo ga v parlamentu obravnavali in sprejeli. Tako je sedaj Evropski tehnološki inštitut politično že odobren, poteka pa delo na strokovni ravni, kjer pa ni mesta za politiko. Tu sem bila poročevalka v senci za svojo politično skupino.

Drugi vsebinsko zahteven dokument pa je bil statut agencije EURATOM, v tem primeru pa sem bila poročevalka. Komisija je predlagala pregled in spremembe tega statuta iz razloga povečanja števila članic EU. V parlamentu pa smo predstavili svoj predlog, kjer smo se strinjali, da se je število članic povečalo, a poudarili, da se je hkrati spremenila tudi realnost na področju energetike v Evropi in skladno s tem smo predlagali dodatne spremembe statuta, ki so bile v veliki meri upoštevane, in tega sem zelo vesela.

Ali menite, da ima Evropski parlament zadovoljivo vlogo v procesih odločanja v EU? Če bi imeli možnost, kaj bi najprej spremenili?

Parlament je svojo vlogo od prvih demokratičnih volitev leta 1979 precej povečal in jo še povečuje. S tem procesom in s tem trendom sem zadovoljna, seveda pa si želim, da bi imel možnost soodločanja prav na vseh področjih, čemur sedaj ni tako. Pri določenih področjih, na primer na področju kmetijstva, ima pristojnosti zgolj Svet EU in to se mi ne zdi dobro. Tudi zaradi tega si želim, da bi bila čimprej sprejeta Lizbonska pogodba, ki nam bo po eni strani omogočila bolj transparentno, bolje organizirano delo, prilagojeno na 27 držav članic, po drugi strani pa se bo okrepila moč Evropskega parlamenta, ki dobi pristojnost soodločanja na številnih dodatnih področjih.

Evropski parlment zastopa interese več kot 500 milijonov državljanov EU. Se to resnično dogaja tudi v praksi, ali gre zgolj za teorijo, saj je znano, da je Bruselj tudi raj za lobiste? Kako se spopadate s pritiski lobijev?

Delo Evropskega parlamenta je zagotovo zasnovano tako, da poslancem omogoča, da zastopamo državljane in državljanke. Kako jih zastopamo, pa je odvisno od vsakega poslanca oziroma poslanke in osebne želje po čimboljšem delu. Prav to, da je Evropski parlament nek čebelnjak, kjer se srečujemo ljudje najrazličnejših profilov, meni daje občutek, da dejansko zastopam državljanke in državljane. Najbolj neposreden stik z njimi lahko dobimo prek interneta. Zato nas ima večina zelo dobro zasnovane spletne strani. Mi si želimo, da bi čim več informacij prišlo do ljudi, da bi bili obveščeni o našem delu, da nam sporočijo ustrezne informacije ter da potem tudi ukrepe, ki jih sprejemamo, izkoristijo. Ker politika pripravi neko okolje, ukrepi, ki so tam, pa so za ljudi, za podjetnike, za gospodarstvo, da jih izkoristijo.

Glede lobijev je pa tako; politika dela za ljudi in seveda naši ukrepi vplivajo na ljudi in prav je, da se nam državlajni oglasijo. Seveda lahko to imenujemo lobiranje, pa vendar gre za različne predstavnike turistične industrije, kmetijstva, zdravstva, energetike, avtomobilske industrije, nevladnih organizacij, ... Menim, da je prav oziroma kar obveza poslanca, da se srečuje z njimi in da sliši tudi njihovo plat zgodbe. Seveda moramo pa točno vedeti, od kod nekdo, ki zagovarja določen interes, prihaja, in moramo imeti dovolj samozavesti, znanja ter odprtosti, da lahko primerno uravnovesimo vse informacije od različnih lobistov, nevladnih organizacij in tudi neposredno od državljanov.

Kakšen je odziv državljanov? Dobite veliko vprašanj, predlogov, pohval, mogoče kritik?

Odziv na delo Evropskega parlamenta iz Slovenije je zdaj bistveno boljši, kot je bil pred štirimi leti in pol. Največkrat se name obračajo nevladne organizacije, ki so najbolj okrepile svoje delovanje in spoznale, da je možno na oblikovanje politik sovplivati. Nekoliko manjši je odziv gospodarstva, še najmanjši pa je odziv posameznikov, posameznic. Moram pa reči, da sem vsakega od teh odzivov vesela in da poskušam na vsakega tudi odgovoriti, se sestati z ljudmi, ali v Sloveniji ali v Bruslju, in potem ustrezno razumeti njihov problem, njihove pobude in jih vključiti v politike, ki jih zagovarjam.

Evropski poslanci delujete znotraj poslanske skupine. Vam je to v pomoč ali vas kdaj tudi omejuje pri vašem delu, odločanju? Prihaja do pritiskov s strani poslancev večjih držav članic?

Jaz delujem v največji politični skupini v Evropskem parlamentu, skupini Evropskih ljudskih strank – evropskih demokratov. Ta skupina mora biti že zaradi svoje velikosti izredno dobro organizirana, tako da ima ljudi, ki pokrivajo vsa področja politik, ki jih v Evropskem parlamentu oblikujemo. Poleg tega je edina politična slkupina, ki ima predstavnike iz vseh 27 držav članic. To pomeni, da so naše razprave vsebinsko izredno bogate, hkrati pa že znotraj politične skupine dobimo informacijo o tem, kaj bi posamezni ukrepi lahko pomenili za posamezne države članice. Tako da v tem smislu delo v tej politični skupini ocenjujem izredno pozitivno. Seveda pa zahteva več energije in več časa, ker nas je mnogo in imamo različna znanja, različne izkušnje, včasih se razlikujemo v viziji razvoja, in vse to je treba znotraj politične skupine uskladiti. Moram pa povedati, da če je neko usklajeno mnenje znotraj politične skupine nesprejemljivo za določeno delegacijo ali za posameznika, se zgodi, da tudi drugače glasujemo. In sama si ne postavljam ovir glede tega. Do pritiskov s strani poslancev iz večjih držav pa prihaja, tako kot do pritiskov poslancev iz manjših držav. Je pa res, da če ima določena velika država članica kakšen specifičen problem, je takoj več poslancev, ki pojasnjujejo svoja mnenja in svoja stališča.

Ali vam položaj evroposlanca še predstavlja izziv in boste ponovno kandidirali na evropskih volitvah prihodnje leto ali vas čakajo novi izzivi na drugih področjih?

Zame bi mesto slovenske poslanke v Evropskem parlamentu še vedno predstavljalo izziv iz več razlogov. Eden je zagotovo ta, da je delo tu izredno kompleksno in da tu resnično dobiš tisti pravi občutek, kako lahko sooblikuješ politike. Hkrati pa se tudi delo v Evropskem parlamentu nenehno spreminja in je recimo za poslance, ki so tu že tretji ali četrti mandat, še vedno dovolj novosti. Drugi izziv, ki se mi zdi zelo pomemben in zanimiv za poslanke in poslance naslednjega mandata, pa je ta, da se bodo oblikovale politike na novih področjih. Na področju energetike smo recimo to v zadnjih dveh letih že začeli in delo se bo zagotovo nadaljevalo še v naslednjem mandatu. Take so recimo še politike na področju podnebnih sprememb, vesoljska politika. Skratka, je še ogromno novih izzivov.