Denar, vložen v rehabilitacijo slepih in slabovidnih, se povrne v pol leta ali prej

Na novinarski konferenci, na kateri so danes predstavili financiranje in zagon pilotnega projekta Celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih (CRSS), je predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber omenjeno utemeljil s podatki Svetovne zdravstvene organizacije, ki kažejo, da je na primer pri starostnikih z okvaro vida od štiri- do osemkrat več zlomov kolka, najmanj štirikrat več infekcijskih bolezni, bistveno več depresij in osamljenosti in tako dalje. Prav tako je povedal, da podatki iz Avstralije iz le 2005 kažejo, da stroški, povezani z izgubo vida, znašajo neverjetnih 2,8 odstotka bruto družbenega proizvoda te dežele. "Izračuni v okviru mednarodne organizacije za rehabilitacijo in raziskovanje slepote in slabovidnosti pa kažejo, da na letni ravni vsi stroški, povezani z izgubo vida, znašajo tri bilijone dolarjev. V Sloveniji teh izračunov nimamo." Minister za zdravje Tomaž Gantar je poudaril, da so se odločili, da projekt kljub pomanjkanju sredstev podprejo, saj za to populacijo že dolgo ni bilo poskrbljeno in je tako po njegovih besedah preprosto treba napraviti korak več. Takšno rehabilitacijo in pomoč bo v naslednjih desetih letih letno potrebovalo približno 220 slepih in slabovidnih. "V 150 primerih na leto gre za diagnozo slepote, v 50 za močno okvarjen vid in v 20 za otroke, ki so slepi ali slabovidni." Rehabilitacija mora biti celovita ali pa je bolje, da je sploh ni Wraber je ob tem poudaril, da je pri rehabilitaciji najprej treba vedeti, da mora biti ta celovita ali pa je bolje, da je sploh ni. "To pomeni, da ima učinek, če človeka obravnavamo celovito, z vsemi potrebami, ki jih izguba vida prinese, v nasprotnem je denarni vložek prevelik za premajhen učinek." Nadalje je po njegovih besedah treba vedeti, da smo si ljudje različni in vsakdo med nami potrebuje drugačne storitve. "Zato se bo takšna rehabilitacija začela najprej z oceno potenciala posameznika, ki se mu nato naredi individualni rehabilitacijski načrt. Tega se nato nenehno nadzoruje oziroma ocenjuje doseženo." Namen tega pilotnega projekta je po Wraberjevih besedah verifikacija programa, ki bi ga nato začeli izvajati v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prof. dr. Branka Stirn Krajnc, dr. med., predstojnica Očesne klinike UKC-ja Ljubljana, je poudarila, da gre za multidisciplinaren pristop. "Oftalmolog ne konča svojega dela z diagnostiko in zdravljenjem očesnih bolezni, ampak je rehabilitacija nujen del njegove dejavnosti. In v tem projektu naj bi imeli vlogo povezovalcev za to interdisciplinarno skupino, ki bi slepim in slabovidnim pomagala do čim večje samostojnosti oziroma do tako imenovane resocializacije tako na delovnem mestu kot tudi v družini." Rehabilitacija v pilotski obravnavi naj bi za enega rehabilitiranca stala približno šest tisoč evrov Po njenih besedah gre za populacijo od nič do konca življenja. "Torej v poštev pridejo tudi otroci, ki so že slepi, in tisti, ki oslepijo pozneje. Začeli pa bomo s skupino desetih oseb, od tega petih močno slabovidnih, preostali pa so slepi. Med njimi je tudi en otrok." Kot je še povedala, naj bi po predhodnih izračunih taka rehabilitacija v pilotski obravnavi za enega rehabilitiranca stala približno šest tisoč evrov.