Dejan Židan: Nihče od nas ne more zahtevati, da prodamo tako, da izgubimo delovna mesta. To je nemoralno!

Dejan Židan je v politiki relativno nov obraz. Zasluge za to, da je maja 2010 strokovnjak za zdravje in razmnoževanje prašičev postal kmetijski minister, ima Borut Pahor, ki ga je kljub začetni zavrnitvi vseeno prepričal, da se poda v politične vode. Kot kmetijski minister je deloval tudi v vladi Alenke Bratušek, njegov spravljiv ton pa ga je na javnomnenjskih anketah postavljal vedno višje. Po slabem rezultatu SD na evropskih volitvah je na njenem vrhu, čeprav se tam ni videl, zamenjal Igorja Lukšiča. Najmanj šest mesecev po volitvah bo svojo podporo v stranki spet preveril na kongresu, do takrat pa ostaja novi obraz na čelu stare stranke.

Alenka Bratušek je pred kratkim Vatikan pozvala, naj se slovenska Cerkev ne vpleta v slovensko pravosodje. Podpirate njeno potezo? Sam sem že na vladi vprašal, zakaj je bil minister za pravosodje tako tiho. Če se izvaja politični pritisk na sodišče, kar zdaj dela vsaj ena stranka, začela pa se je vmešavati tudi Katoliška cerkev, je prvi, ki je dolžan zaščititi slovensko pravosodje, resorni minister, torej Senko Pličanič.

Očitno tega ni želel storiti, zato se je v imenu vlade, ker je to morala storiti, odzvala predsednica vlade. Kot posamezniki imamo lahko intimno mnenje o sodišču, nimajo pa pravice na tak način sodišča kritizirati politiki, niti iz zakonodajne niti iz izvršilne oblasti, sploh pa ne inštitucije, ki morajo biti strahovito nestrankarske. Hkrati ni primerno, da se Cerkev ob volitvah opredeljuje za katerokoli stranko. Če Cerkev samo sebe vidi kot politični subjekt, naj gre na volitve.

Bi sami, če bi bili predsednik vlade, poslali takšno pismo? Seveda, ampak to bi bilo treba narediti takoj. Kot rečeno, pričakoval sem, da se bo oglasil pravosodni minister.

Stane Granda je o vas rekel, da ste utelešena podoba stranke: navzven pisana in težko predvidljiva kot prekmurski puran, navznoter popolnoma ideološko prežeti, tako v gospodarsko-socialnem kot političnem pogledu. V nekem smislu, pravi, da ste klonirani Kučan. Zastopnik velekapitala, zlasti agrarno-živilskega, ki bi rad uničil malega kmeta oziroma malega podjetnika. Se strinjate s to oznako? Jaz tega gospoda sploh ne poznam. Je pa navada v Sloveniji, da se skuša ljudi diskreditirati, pohvaliti jih je težje, zato na ta komentar gledam v tej luči. Ravno izvajanje kmetijske politike, ki sem jo jaz vodil, je bilo v veliki meri koristno zlasti za malega in srednje velikega kmeta.

Bi lahko kot minister v vladi Alenke Bratušek naredili več, da bi preprečili prodajo Mercatorja? Tako jaz kot stranka smo bili ves čas proti, saj je Mercator pomembno slovensko podjetje, ki je imelo napačno lastništvo tudi pred prodajo Agrokorju. Zavedal sem se, da Mercator potrebuje stabilno lastniško strukturo, ampak ne more biti lastnik nekdo, ki je sam še bolj zadolžen in ki je bil v svoji državi dokazljivo prvi, ki je začel s polic umikati slovenske proizvode. Če bo z Mercatorjevih polic izginjala slovenska hrana, je to dejanje, pred katerim mora proizvajalce zavarovati kmetijski minister. To je njegova dolžnost in na to sem opozarjal. Žal pa mi je, da sem bil večino časa sam, zdaj, ko so tu volitve, pa so vsi kar naenkrat glasni. Sprašujem se, kje ste bili vsa ta leta.

V SD pravite, da ste bili pri seznamu 15 podjetij za privatizacijo potisnjeni v kot, zato ste zanjo glasovali. Zdaj ste glasovali tudi za zamrznitev privatizacije. Ali to pomeni, da je v vladi končno prevladala vaša beseda, ali da vlada nima jasne politike glede tega? Seznam teh podjetij je živ dokaz, da v Sloveniji potrebujemo levo vlado. Levo vlado, v kateri ne bo liberalcev, ker potem ves čas nastajajo kompromisi, ki niso dobri. Stvari so se zaostrile, ko je vlada dojela, da se podjetja prodajajo netransparentno, da nekaterih informacij preprosto ne more dobiti. Pojavljale so se informacije o napakah pri prodaji, na primer pri Heliosu, kjer je bila prodaja izrazito amaterska, saj niso zaščitili delovnih mest in obstaja huda nevarnost, da se bo pojavilo načrtno izčrpavanje, zato je pristojni minister že napovedal tožbo.

Alenka Bratušek je dejala, da ste opozarjali na nepravilnosti pri prodaji Aerodroma. Kakšne so? Prodaja Aerodroma je strokovno vprašljiva, saj bi tovrstna infrastrukturna podjetja v večini evropskih držav dali v dolgoletno koncesijo, na podlagi katere bi država še vedno služila. Tisti, ki so ta seznam pripravili, pa so bili tako nevešči, da bi to kar prodali. Nekateri kupci so bili pripravljeni izboljšati ponudbe in so zaprosili za podaljšanje roka, pa tudi tu ni bilo razumevanja.

Torej vas bolj kot nepravilnosti moti dejstvo, da je Aerodrom sploh na seznamu? Moti me, da prodaja državnega premoženja poteka netransparentno. Državno premoženje je naše in običajno je, da zahtevamo, da se pri prodaji ohranjajo delovna mesta in da se iz prodaje čim več iztrži. Če država, torej vlada, ki prodaja ta podjetja, ne more pridobiti informacij, kdo potem to prodaja? Bo imela od prodaje koristi država ali nekdo drug? Zato je prav, da je vlada zamrznila postopke. To ni prava zaustavitev, le zahteva, da se nekatere stvari preverijo in da potekajo transparentno.

Pa druga podjetja s seznama, na primer Telekom, bi jih prodali? Če bom jaz predsednik vlade, bom ubral drugačno taktiko. Takoj bom obiskal najpomembnejše evropske prestolnice in tudi Bruselj, da vidim, kakšna je bila končna oblika zaveze. Tega v bistvu ne vemo. Nekaj nam je govoril finančni minister, a moja izkušnja s Čuferjem trenutno ni enoznačna.

Poleg tega imam dovolj izkušenj z ministri, ki gredo v Bruselj ponižni, ne pa kot bojevniki, ki se bojujejo za interese svoje države. Jaz sem drugačen. Od slovenskih ministrov zahtevam, da se borijo, ne da so tiho in kimajo, potem pa te slabe novice nosijo domov. Če bomo imeli to možnost, bomo Socialni demokrati še enkrat preverili, kaj pomenijo določene zaveze. Nihče od nas ne more zahtevati, da prodamo tako, da izgubimo delovna mesta. To je nemoralno!

Torej menite, da se da voditi finančno politiko države mimo priporočil Bruslja? Ni potrebe, da se vodi mimo. Bruselj kot prvo vsega ne predpiše, kjer pa predpiše, se je treba pogajati. To ne pomeni, da se minister ali predsednica vlade usede na letalo in gre tja kimat nasvetom drugih. To pomeni, da ko vidi, da se nekaj pripravlja, poišče svoj krog prijateljskih držav. Specifična teža Slovenije v Bruslju je pač takšna, kot je, saj ne, da bi nam želeli škoditi, a smo pač majhni. Zato potrebujemo zaveznike. Na področju okolja in kmetijstva nam je to uspelo.

Spogledovali naj bi se z idejami Iniciative za demokratični socializem, na listo ste vzeli Solidarnost. Zakaj se pri IDS nočejo povezati z vami? Pojav Združene levice pozdravljam. Na njih gledam kot na nemško stranko Die Linke, to je levica, ki je še bolj leva, kot smo socialni demokrati. Nam ideje te stranke koristijo, ker se z njimi lahko pogovarjamo, jih primerjamo, in nam preprečujejo, da bi se premaknili na kakšno tretjo pot. Jaz v tretjo pot ne verjamem.

Verjamem, da če bo Združena levica prišla v parlament, da bomo sodelovali v korist Slovenije, če jim v parlament ne uspe priti, jim bomo ponudili roko, da na določenih področjih sodelujemo, vsaj vsebinsko.

Kako sodelujete s Solidarnostjo, ki je zrasla iz demonstracij proti politiki, katere del ste vi sami? Kako gre to skupaj? Ste prilagodili program? V bistvu ne. Socialni demokrati smo leva stranka. Zagovarjamo leve prvine, ni pa nobena skrivnost, da v koaliciji sklepaš tudi kompromise. Solidarnost ni protestirala proti ideologiji SD, ampak proti kompromisom, ki smo jih sklepali.

Ko se je v državnem zboru sprejemal Družinski zakonik, naj bi prav del SD zahteval, da se sprejme kompromisna različica, ki ne dovoljuje porok istospolnih ali posvojitev, če eden od posvojiteljev ni biološki starš. Na naša vprašanja ste odgovorili, da to zdaj podpirate. Ste se kot stranka premaknili? V nekem trenutku nam je bilo zelo pomembno, da se družinski zakonik sprejme. Pri koalicijskih partnerjih je vedno dilema, ali zahtevaš vse in dobiš nič ali pa pripelješ vsaj nekaj izboljšav. Generalno morate vedeti, da smo SD stranka, ki razume, da imamo v državi veliko različnosti, ne samo glede spolne usmerjenosti, ampak tudi verske, rasne, jezikovne. Mi smo tisti, ki se učimo živeti z različnostjo, ne pa se proti njej boriti.

Bo torej Družinski zakonik spet prišel v obravnavo? Absolutno. V vsakem primeru bomo mi tista stranka, ki bo nadgrajevala zaščito človekovih pravic.

Za gospodarsko politiko SD ste dejali, da bo temeljila na treh načelih: ustvarjanje delovnih mest, ustvarjanje delovnih mest in ustvarjanje delovnih mest. Kako? Potrebujemo gospodarsko rast. Odgovor strokovnjakov, ki smo jih vprašali za nasvet, je bil preprost: odpraviti moramo posojilni krč, saj je likvidnega denarja v slovenskem bančništvu trenutno zadosti, potrebujemo pa poslovno higieno. Smotrno bi bilo spet uvesti garancijsko shemo v vrednosti od 300 do 500 milijonov evrov, da bodo podjetja lažje investirala, saj to pomeni nova delovna mesta.

Hkrati je fiskalna oziroma davčna nestabilnost eden od razlogov, da je pri nas vedno manj investicij, saj je skorajda nemogoče pripraviti poslovni načrt. Mi dajemo zavezo, da ne bomo zviševali nobenega davka. Ko bo rezerva, bomo posamezne davčne bremenitve zniževali. Plače so na primer pri nas v primerjavi z EU nadpovprečno obremenjene, zato bi bilo te deviacije počasi pametno odpraviti. Potrebovali pa bi seveda še dodatni investicijski zagon s pomočjo evropskih sredstev.

Napovedujete tudi ustanovitev Sklada za ideje, ki bo namenjen mladim za uresničevanje njihovih idej. Se vam ne zdi, da s tem bolj ali manj spodbujate "espeizacijo" mladih? Ne. S skladom za ideje bi k nam pripeljali denar iz treh inštitucij: evropske investicijske banke, razvojne banke in razvojnega sklada, ga kombinirali s kohezijskimi sredstvi in naredili sklad za mlade, ki želijo na svoje, pa nimajo svojega denarja ali denarja staršev. Tu bi dobili začetni kapital, ki bi ga v obdobju petih ali desetih let z dobro idejo odplačevali. To ni tako zelo inovativna shema, ker jo druge evropske države že imajo, treba jo je samo korektno prenesti k nam. Na vrhu stranke ste zamenjali Igorja Lukšiča, ki mu marsikdo zameri arogantnost. Kako boste popravili ta slab vtis? Rad bi povedal, da Igorja Lukšiča spoštujem, je dober sogovornik in zelo rad prisluhnem, kako ocenjuje politično situacijo. Lahko je tudi duhovit.

Vsak človek ima svoje lastnosti, moja glavna lastnost je, da sem pristaš ideje, da se je treba veliko pogovarjati, da se zberejo različna mnenja, da vsako šteje in da se dogovore upošteva in izpelje. Stranka Socialni demokrati ni nova stranka, ki bi bila na vrhu zaradi predsednika. SD je dobra stranka, ima trdno mrežo in veliko kompetentnih ljudi. Zato ko govorimo o kadrih stranke, govorimo o množici kadrov.

Ste pa vi relativen novinec v politiki, pravzaprav vam je Tone Anderlič moral razložiti, da ste politik, ko ste postali minister za kmetijstvo. Kako se danes znajdete, bi lahko, kot pravi Karl Erjavec, že vozili ferrari, torej vodili vlado? Jaz ne bom vozil ferrarija, nimam takih ambicij kot Karl Erjavec. Jaz bom vozil dober osebni družinski avtomobil, kakor se to spodobi, ki je zadosti skromen, a ima hkrati vse funkcije, ki jih mora opravljati.

Nisem prišel v stranko, ki bi bila nova. To je profilirana stranka s tradicijo, precej daljšo od moje osebne politične zgodovine. Zato je to drugače, kot če je stranka en človek brez politične zgodovine.

Sami ste izumili zdaj že ponarodel izraz strici, ki se ga uporablja za ljudi v ozadju, ki naj bi v resnici vlekli niti v slovenski politiki, pa tudi gospodarstvu. Zdaj v svet modrecev vabite Milana Kučana, ki je za številne glavni stric iz ozadja. Bo svet modrecev nekatere strice "legitimiral"? Svet modrecev ne bo formalni organ stranke. V njem bodo nekdanji predsedniki stranke in nekdanje vodje poslanskih skupin in prav je, da se tudi z njimi pogovarjamo in povemo, da so tukaj in da je to del zgodovine stranke. Do te zgodovine se bomo vedli na spoštljiv in transparenten način. To ni delovanje v slogu dobivanja po skrivnih lokalih na skrivnih kosilih, dokler vas ne odkrijejo mediji.

Je pa ob svetu modrecev treba poudariti, da stranko vodijo drugi. Mi imamo predsednika in vodstvo stranke, kolegij predsednika, predsedstvo, konferenco in kongres ter strokovne svete stranke, ki sovpadajo z vladnimi resorji. Tam se oblikuje osnova strankarske politike.

Sami ste dejali, da se politiki vedejo precej drugače, ko so kamere ugasnjene. Kdo je najboljši igralec? Kar najbolj opazim, je delovanje v parlamentu. Delovanje SD je tam zelo kultivirano in argumentirano. Mi ne žalimo in takšni smo pred in za kamerami. Večkrat pa se mi je že zgodilo, da me je pred kamero relativno grobo napadel kdo iz SDS in mi očital stvari, za katere je dokazljivo, da ne držijo, potem pa se je za kamero z mano čisto normalno pogovarjal. Ko ga vprašaš, zakaj to počne, pa s prstom pokaže nekam v nebo.

Mira Cerarja še dojemate kot potencialnega koalicijskega partnerja? V bistvu ne vem. Stranke gospoda Cerarja ne znam definirati, v javnih nastopih je jasno, da ne želi govoriti o konkretnih stvareh, zgolj o splošnih načelih, ki so ljudem všeč, v praksi pa ne povedo veliko. Iz tega ne znamo definirati, ali gre za liberalno stranko, levo ali desno. Jasno pa je, da leva stranka nikoli ne bo govorila o socialni kapici, nikoli ne bo govorila o privatizaciji domov za ostarele in leva stranka bo predvsem povsod gledala na delovna mesta. Po tej definiciji SMC ni leva stranka. Po volitvah se bo veliko strank dogovarjalo o sodelovanju, mi pa smo za razliko od drugih vnaprej povedali, s kom se lahko povezujemo in s kom ne. In če nekdo ne spoštuje naših zahtev, kot je ta, da domov za upokojence in zdravstvenih domov ne smemo privatizirati, nima smisla, da se sploh pogovarjamo.

Koliko pričakujete, da boste dobili na volitvah, kaj bo za vas uspeh? Zdaj imamo deset poslancev, torej to je izhodišče, bojujem pa se, da bi jih imeli več.

Ko vas je Pahor povabil, da bi bili minister, ste najprej rekli ne, ko so vas spraševali, ali bi prevzeli Lukšičevo mesto, ste tudi sprva rekli ne. Po tej logiki boste tudi na vprašanje, ali boste na kongresu po volitvah kandidirali za predsednika, rekli ne? To pa sem zelo jasno povedal, da je moja kandidatura na kongresu, ki mora biti najpozneje šest mesecev po volitvah, odvisna od mnenja sodelavcev in volilnega rezultata.