Nastanitvena podpora brezdomcem je eden izmed novejših projektov Društva za samopomoč in pomoč brezdomcem Kralji ulice.
Tako je društvo najelo pet stanovanj in v njih za leto in pol vselilo 15 brezdomnih, v tem prehodnem času pa naj bi si podnajemniki postopoma toliko uredili življenje, da bi se nato lahko osamosvojili.
Zavetišča so le začasna rešitev
Zavetišča so večinoma namreč le začasna rešitev za bivanjsko problematiko brezdomcem in jim ne omogočajo, da bi si na novo uredili življenje, ampak jih ohranja na stanju, kjer so.
Stanovanje predstavlja eksistencialni minimum
Pri zasnovi projekta so se po besedah urednice časopisa Kralji ulice in strokovnjakinje na področju socialne pedagogike Špele Razpotnik zgledovali po norveškem modelu oz. ideji, da mora imeti posameznik najprej zagotovljen eksistencialni minimum, torej varno stanovanje, za katerega ve, da ga ima in da ga ne bo izgubil, da bi si potem lahko uredil tudi druga področja svojega življenja.
Doslej izselili le enega stanovalca
Pilotni projekt se sedaj izvaja eno leto, v tem času pa so zaradi kršenja hišnih pravil izselili enega vključenega. Projekt črpa sredstva predvsem iz javnega razpisa Norveškega finančnega mehanizma, sodelujeta pa tudi Mestna občina Ljubljana in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Stanovanja so strokovno podprta, torej vsako stanovanje ima ključne delavce in vsak stanovalec ključnega delavca, ki ga celostno podpira in pomaga.
Stanovalcem postopoma nalagajo finančne obveznosti
Projekt je zasnovan tako, da stanovalcem postopoma nalaga finančne obveznosti do bivanja. Sprva plačujejo le za stroške bivanja, po desetih mesecih pa začnejo prispevati še k najemnini, in sicer vsak mesec 10 evrov več. Tako želijo v društvu doseči, da se brezdomci osamosvajajo postopno in da razkorak ni prevelik.
Pri tem Razpotnikova opozarja, da si mora večina brezdomnih najprej zgraditi občutek varnega stanovanja, kamor se lahko vračajo, za kar pa je treba kar nekaj časa. Večina jih namreč že od rojstva nima nekega stanovanja in so odraščali po rejniških družinah ter zavodih, zato se niti nimajo kam vrnit.
"Reintegracija ni vedno cilj"
Tisti, ki so že imeli vzpostavljene dobre socialne mreže, se potem lažje reintegrirajo v družbo. Pri tistih, ki tega nikoli niso imeli, pa je to iluzija, priznava Razpotnikova. Sprejeti moramo, da bo brezdomstvo za marsikoga tudi način življenja, pravi urednica Kraljev ulic in dodaja, da reintegracija tako ni vedno cilj, saj pogosto niti ni realen.
Sicer brezdomcev, katerim bi bila takšna oblika življenja cilj, po po njenih navedbah ni. Mogoče zgleda, da so brezdomci zadovoljni s svojim življenjem, vendar je to po njenem mnenju odraz pasivne navajenosti, nemoči in odsotnosti vizij.
Kaj vpliva na to, da bo posameznik postal brezdomec?
Na to, da bo posameznik postal brezdomec, vplivajo različni dejavniki. Individualne značilnosti so močno povezane s tem, kdo bo postal brezdomec, družbenostrukturne značilnosti pa s tem, kolikšen bo skupni obseg brezdomstva, meni Razpotnikova. Je pa argument osebne krivde za nastanek brezdomstva zelo popularen v družbi in je po njenem mnenju za mnoge izgovor, da brezdomcem ni treba pomagati.
V časih gospodarske in socialne negotovosti obstaja po besedah Razpotnikove v javnosti tudi tendenca, da se pojav brezdomstva poskuša prikazati kot zelo ozek pojav, ki zadeva majhno število ljudi. Šele potem, ko bomo dojeli, razumeli in sprejeli širino pojava brezdomstva, bomo lahko bolje tudi preventivno delovali, je prepričana.
Štiri temeljne kategorije brezdomstva
Po definiciji, ki jo je razvila federacija organizacij, ki se v Evropi ukvarja z brezdomstvom (Feantsa), je bivanje brez strehe nad glavo samo vrh ledene gore, obstajajo pa tudi številne druge kategorije brezdomstva. Evropska tipologija o brezdomstvu in stanovanjski izključenosti (Ethos) loči štiri temeljne kategorije brezdomstva: biti brez strehe, brez stanovanja, bivanje v negotovih in neprimernih pogojih.
Leta 2005 je bilo v Ljubljani med 400 in 700 brezdomcev
Tako definicija med brezdomce uvršča tudi ženske v varnih hišah, ljudi, nastanjene v neprimernih oz. prenaseljenih prebivališčih, tiste, ki živijo v grožnji pred izselitvijo, pa tudi ljudi, ki so pred odpustom iz različnih institucij in jim "na prostosti" ni zagotovljeno prebivališče. To so oblike skritega brezdomstva, medtem ko je cestno brezdomstvo vidna oblika pojava. Teh naj bi bilo v Ljubljani po raziskavi, ki so jo izvedli v letu 2005, okvirno med 400 in 700.
2
