Zid!

S prekinitvijo naj bi predvsem Palestinci in Izraelci proučili nove možnosti za nadaljevanje. Sploh preostane kaj drugega? Neznosna lahkotnost brezciljnih pogajanj je že kar zoprna, če ne kar destruktivna. Res je, večina Palestincev podpira mirovna pogajanja. Za to in da je tako tudi na izraelski strani, ni treba meriti javnega mnenja. Treba je le stran od politike, ki po eni strani počne vse, da bi rešila spor, od katerega pravzaprav živi. Pošastno počasna pogajanja se lomijo vedno znova pri istih vprašanjih. Rešitve so že vse (bile) na mizi in vedno znova se vračamo k delitveni resoluciji Združenih narodov iz leta 1947. Namesto da bi se pogajali o miru, bi ga morali preprosto skleniti. Preprosto?! Pogovarjati se o istih zadevah, znova in znova, brez želje po popuščanju, brez potrebe po popuščanju, je nesmiselno. Kar morda prinašajo vnovični mirovni pogovori med vlado Benjamina Netanjahuja in predsednikom Mahmudom Abasom je to, da ohranjajo relativen mir, čeprav ta za Zahodni breg obstaja že zadnjih nekaj let. Težko pa je verjeti, da prinašajo dejanski mir.

Likud, ki ga ta čas vodi prvak izraelske vlade, je osrednja gonilna sila naseljenske politike in malo verjetno je, da bi se to kaj bistveno spremenilo. Moratorij na gradnjo naselbin (za zidovi) na Zahodnem bregu, ki se je pretekli konec tedna iztekel, je neresna koncesija, katere realnost dokazujejo nove gradnje v obdobju moratorija v vzhodnem Jeruzalemu. Nečimrnost, s katero izraelska politična desnica opravi z mednarodnimi pritiski, je skorajda občudovanja vredna. A kar pravijo na desni v izraelskem knesetu, celo res drži. Nič začasnega (denimo razmejitvena črta iz leta 1949, ki deli tudi Jeruzalem) ni večno in če morda niste opazili, gre za spor. A ker sta za tango vedno potrebna dva, je treba prepoznati tudi bistveno omejitev palestinske strani.

Ramala. V tem, od Jeruzalema le streljaj (in visok betonski zid) oddaljenem mestu, stoji predsedniška palača. Nad njo se skorajda cinično dviga grob Jaserja Arafata. Sence, ki jih pred palačo mečejo visoko dvignjene palestinske zastave v čast prvega predsednika brez države, skoraj spominjajo na kompozicijo Leni Riefenstahl iz začetkov političnega, propagandnega filma. Prežeče sence niso daleč od resnice. Mahmud Abas za svojo legitimno odločanje hodi po blagoslove Arabske lige, tudi tokrat bi se lahko zgodilo, da bi kljub prekinitvi moratorija na gradnjo s pomočjo (zaščito) Arabske lige še naprej lahko vodil pogajanja. Skrbi pa ga predvsem nasprotovanje bratov iz Hamasa, ki tudi tokrat niso vključeni v razpravo o miru, čeprav so resnici na ljubo zelo pomemben del enačbe brez znanega rezultata. Nekdanji ameriški predsednik Jimmy Carter je znan kot navdušenec nad Sveto deželo, v eni od njegovih zadnjih knjig piše o pogledu z južnega pobočja Gore oliv nad starim Jeruzalemom. Veličasten pogled na multikulturno staro mesto, enega od središč verskega življenja sveta z leve strani, kazi izrazito neveličasten pogled, ki razkriva vso težavnost iskanja rešitev. Do koder seže oko, se vidi zid. In nobene rešitve.