Zanikanje resničnosti

Glede na vzpon Likuda ter vse nižjo podporo za Kadimo in Laburiste, najbrž ni naključje, da se je levosredinska koalicija dva meseca pred volitvami lotila povsem desničarskega pristopa do Gaze in Hamasa. Primeren trenutek, da se izraelska vlada izkaže dovolj močna, z občutkom za varnostne zadeve. Obdobje predvolilnega boja doma in tranzicije v ZDA. Olmertova vlada v odhodu je jastrebom v Likudu in drugim na desni odzvela kar nekaj vetra iz kril.

Zanikanje pravice do obstoja Izraela je politika, ki v 21. stoletju pač ne bi smela imeti stojnice na tržnici ideologij. Prav tako kolektivno kaznovanje ter onemogočanje pravice do obstoja Palestine. Pristopi izraelske vlade in Hamasa so na nek način tako podobni, da se prekrivajo. Da je odziv Izraela pretiran, je očitno. Da je taka tudi retorika Hamasa, prav tako. Dodajmo še misel, da cilj upravičuje sredstva. Logika izraelske varnostne politike je, da pač mora braniti državljane. Če bi Izrael v tem pogledu deloval proporcialno, bi mar moral tudi sam obstreljevati civiliste? Tako Likudniki. Počakajte, saj jih! Je pa res, da druge možnosti, če želi udariti po pripadnikih gibanja v gosto naseljenih urbanih območjih, niti nima.

Za zdaj še ni jasno, kako daleč je pripravljen iti Izrael. Premier Olmert se je v asimetričnem boju v urbanih naseljih proti gibanjem, globoko zakorenijenih v družbi že krepko opekel. Izrael je v poletni vojni leta 2006 dodobra zbombardiral Bejrut (ne prvič, morda tudi ne zadnjič?), a Hezbolah je bil in še naprej ostaja osrednja politična in vojaška sila v Libanonu. Ne glede na to, da so bile njegove zmožnosti za bojevanje po izraelskem obstreljevanju dodobra načete, rešitve tovrsten pristop ne prinaša. Premier Olmert poudarja, da se bo ofenziva nadaljevala, dokler cilji operacije ne bodo doseženi. Če je cilj zgolj oslabiti Hamas in mu preprečiti izstreljevanje raket na Izrael, potem je uspeh vsaj delno možen, sam dolgotrajnejši učinek pa veliko bolj vprašljiv. Še posebej, ker omenjeno gibanje svojo moč zgolj pridobiva z izraelskimi napadi in kolektivnim kaznovanjem prebivalcev Gaze. Vnovični prevzem Gaze, potem ko se je Ariel Šaron odločil za njeno prepustitev na milost in nemilost Hamasovim in Fatahovim varnostnim silam, ne pride v poštev. Torej, ostane le še uničenje Hamasa, ki je dobil zadnje splošne volitve na palestinskih ozemljih? In terorizma po svetu, kot je dejal izraelski predsednik Šimon Peres.

Dogajanje na Bližnjem vzhodu jasno kaže, da je bila izolacija Hamasa napačna politika mednarodne skupnosti. Irak, denimo, se je umiril šele, ko so na stran miru stopili sunitski klanski voditelji. Dokler so se ZDA in večinsko šiitska iraška vlada z njimi pogovarjali z orožjem, so bili teroristi. Od takrat dalje so zavezniki. Povsem teoretičen zaključek, izklesan na podlagi številnih primerov iz zgodovine se glasi: Dokler bodo obstajali družbeni, meddržavni ali medetnični, medverski in drugi spori, bo kot orodje boja šibkejšega obstajal terorizem. Prekinitve ognja so zgolj odlaganje najtežjih odločitev ter priložnost za krepitev. Za pripravo na nove spopade. Do zdajšnjih razmer na Bližnjem vzhodu je pripeljalo predvsem zanikanje resničnosti.