Sreda,
22. 12. 2010,
8.03

Osveženo pred

10 years, 6 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Sreda, 22. 12. 2010, 8.03

10 years, 6 months

Večno zadnji evropski diktator

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
"V Belorusiji ne bo revolucije," je po zatrtju protestov dejal beloruski predsednik Lukašenko. Nič revolucionarnega se ni zgodilo.

Je kdo rekel, da so volitve orodje demokracije? No, saj morda so res bolj pogoste v demokratičnih državah, a zamenjevanje enega akta političnega odločanja z demokracijo je pač naivno. To dokazujejo marsikje po svetu, kjer so izidi znani, kjer alternative ni. Namen volitev je lahko tudi povsem preprosto ustvarjanje legitimnega ozračja, videza demokracije. To, kar že nekaj let počne Aleksander Lukašenko, je politični anahronizem. Belorusija je farsa. Diktatura sredi Evrope. Sramotno. Uporabljanje prežvečenih izgovorov za uničevanje nasprotnega mnenja. Izpostavljanje varnosti kot razlog za preprečitev zborovanj drugače mislečih. Podobno kot pri vojni proti terorizmu, ko so se nekateri igrali igrico ali ste z nami ali pa proti nam. Takšne igrice ponavadi ne prinesejo nobene dodane vrednosti, temveč zgolj zapirajo vrata. A Belorusija očitno ne potrebuje odprtih vrat. Dovolj ji je, da so vrhovi v Moskvi – znova v znanem slogu držav, ki jim je bolj malo mar za človekovo dostojanstvo ali pravice – prepričani, da gre za interno stvar posamične države. V Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi so potek glasovanja na splošno ocenili skoraj pozitivno, pri čemer pa se je postopek močno poslabšal med štetjem glasov. Slabo do zelo slabo. Lukašenko pa v svoji maniri, češ, saj nimamo volitev zaradi Ovseja, temveč zaradi sebe.

Težava umirjanja in predvsem preobrazbe srednjeveške miselnosti politične elite v Minsku je, da se belorusko vodstvo očitno zelo dobro počuti tam, kjer je. Na oblasti na pol poti med Zahodom in Vzhodom ter na četrt poti med preteklostjo in sodobnostjo. Brez želje po napredku, brez volje po spremembah. Ideja povezovanja, ki jo prodaja Bruselj, nima učinka. Tudi stališča, češ da naj bi Belorusija ubirala prijaznejše strune, so očitno zgolj posledica slabega posluha. Še konec oktobra so denimo zunanji ministri EU podaljšali prekinitev prepovedi potovanj za Lukašenka. Tudi poskusi okrepitve stikov Washingtona z Minskom so bržčas postali preteklost, tudi z večstrankarskim pozivom senatorskih težkokategornikov Johna McCaina, Johna Kerryja in Joeja Liebermana, da naj Belorusija plača visoko ceno za obračun z opozicijo in da naj ZDA skupaj z zavezniki nastopijo bolj ostro. Toliko bolj držijo ocene, ki so jih ameriški diplomati ponujali svoji centrali v Washingtonu. Kot kažejo dokumenti WikiLeaksa, so beloruski režim označili za kriminalen, nasilen in avtoritaren, tudi diktatorski, Lukašenka pa za kmeta, ki je postal oficir ideologije.

Ideja, ki jo Evropska unija ves čas izpostavlja, je, da si želi močan in enoten glas v zunanji politiki. Belorusija kar vabi po aktivni vseevropski politiki, čeprav je pri režimih, kakršen je beloruski, vedno treba gledati širše. Zunaj meja. V Rusijo, pri Severni Koreji denimo na Kitajsko. Tam so osrednji vzvodi moči, ki jim trenutno stanje odgovarja. Interni razlogi, kajpak, omogočajo Lukašenku, da se bo bržčas še nekaj časa kitil z oznako zadnji evropski diktator.