V spomin na Clauda Leforta

Lefort je veljal za najbolj nadarjenega učenca Merleau-Pontyja, ki je bil s Sartrom eden od soustanoviteljev revije Les Temps Modernes. Na povabilo svojega mentorja je na začetku tudi sam sodeloval pri omenjeni reviji, potem pa sta se skupaj zaradi nesoglasij s Sartrom umaknila. Glede teh nesoglasij je mogoče na kratko reči, da Merleau-Ponty in Lefort pač nista spadala med tiste številne levičarske intelektualce v Franciji, ki so bili zaradi ideološke pravovernosti pripravljeni zamižati pred dogajanjem v "domovini" komunizma. Lefort je pozneje s Corneliusom Castoriadisom ustanovil revijo Socialisme ou Barbarie, se priključil trockistom, vendar se počasi od vsega skupaj oddaljil in umaknil. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti in pasti totalitarizmov, pri čemer ni nikoli zapadel v nedoslednost in levičarskih norosti opravičeval z desničarskimi.

V središču njegove misli je bil tisti usodni zgodovinski prelom, v katerem skupnost izgubi politično telo. V zgodovino evropske politične misli se je namreč trajno usidrala predstava skupnosti kot (živega) organizma, kot nekakšnega velikega telesa, ki ga je predstavljala figura kralja. Lefort se zato vpraša, kako v tem kontekstu misliti demokratično revolucijo. Kaj se zgodi, ko kralju pade glava? Marsikaj, poleg tega, da privrejo na dan različne oblike norosti, da se na začetku skrbno načrtovana koreografija plesa smrti izrodi v krvave orgije, na koncu katerih zaplešejo svoj poslednji ples tudi koreografi, je mogoče vse skupaj posplošiti v preprosto konstatacijo, da se v političnem telesu poruši hierarhija in pretrgajo nekdanje družbene vezi. Na kratko: smrt kralja pomeni smrt družbenega telesa, dezintegracijo sistema. Mesto oblasti se izprazni in vsi udi se na načelni ravni izenačijo. Mesto oblasti ne samo postane, temveč tudi ostane prazno – praznina torej nima prehodnega značaja! – zato se družba ne more več reprezentirati kot telo. Povedano konkretneje: šef države oziroma predsednik republike za to funkcijo v nobenem primeru ne more biti določen vnaprej. Na sebi nima nič takega, kar bi ga že vnaprej postavljalo v omenjeno praznino. Bolj kot kaj drugega je igralec, ki je bil po nekem srečnem naključju izbran za to vlogo, namreč igralec, ki je v razmerju do svoje vloge precej nepomemben.

Pri vsem skupaj ne gre za opuščanje sheme organskosti nasploh. Iz dejstva, da ni več privilegiranega telesa Vladarja, v katerem bi se družbena nasprotja preprosto poenotila in ki bi zajemalo in poosebljalo funkcije oblasti, prava in vednosti, izhaja zgolj to, da ni več ontološko stabilnega telesa. Predvsem je pomembno to, da se to telo nikoli dokončno ne konceptualizira in brez preostanka prelije v kalup tistega, kar "je", temveč ostaja vedno nekje na pol poti do onega, kar (še) "ni".

V demokraciji se tako prikaže resnica družbe, ki je v prejšnjih konstelacijah ostajala nekako zakrita: družba ni nekaj enotnega. V osrčju družbe vlada konflikt! (Mimogrede: Lefort je napisal odlično študijo o Machiavelliju.) Tega konflikta seveda ni mogoče, tako kot je to storil Marx, reducirati na razredna nasprotja. To ni samo socialni konflikt, ampak nekaj precej več. Ker je Marx to spregledal in videl v konfliktu nekaj, kar je mogoče in treba odpraviti, je s tem pripravil pot za totalitarizem. To seveda ne pomeni, da je neposredno odgovoren za Stalinove zločine – teh stvari takrat preprosto še ni bilo mogoče predvideti.

Lefortova misel je bila v Sloveniji zelo pomembna v obdobju osamosvajanja in prehoda v demokracijo. Takrat je izšlo kar nekaj revialnih prevodov. Konec devetdesetih je pri Liberalni akademiji izšla še zbirka člankov z naslovom Prigode demokracije. Nekje v tistem času je tudi obiskal Ljubljano. Ampak kakega trajnega učinka njegova misel v teh krajih očitno ni imela, kajti ko razni politiki ob referendumih jokajo ob tem, kako je narod razklan, s tem nehote (ali res?) jokajo za časi, ko je bil enoten. Najvišjo enotnost vseh časov pa je, kot zelo nazorno pokaže Lefort, doseglo ravno sovjetsko ljudstvo pod Stalinom.