V petek bo proslava

Bilo je pred dvajsetimi leti … Bila je neka proslava, Kučan je nekaj govoril o dovoljenih sanjah in potem smo šli v Tivoli, v enega od redkih še odprtih prostorov, in zgodaj zjutraj se je razširila govorica, da po cestah postavljajo ovire in barikade. Šli smo pogledat to čudo in možje v uniformah, ki so stražili ob železnih ovirah, so bili zelo živčni, tako zelo, da bi najraje kar streljali. Tako je bilo še vse naslednje dni: edina lokala, v katerih se je bilo mogoče dobiti, sta bila Sax in Škuc, popoldne in zvečer se nas je tam zbralo deset, petnajst in bili smo praktično edina civilna družba v mestu; vsi drugi so nosili uniforme, pištole, avtomatske puške in takšne stvari. Civilisti smo jih skrajno motili, tako zelo, da je nekega večera tip v uniformi vdrl v Saxa in začel vpiti, naj se razidemo; ker ga nihče ni niti povohal, je izvlekel pištolo in ves histeričen ustrelil v strop. Pa kaj, naposled se je speljal in ni dobil niti piva.

Nihče se nas ne bo spomnil in nam dal priznanja, ker nismo hoteli pristati na vsiljen položaj, dejstvo, da sta mesto in vsa država v nekakšnem vojnem stanju, ker smo se delali norca iz živčnih vojakov in prostih strelcev, ki so se šli neke svoje vnaprej izgubljene misije. Nihče nas ne bo omenil dvajset let pozneje, na obnovljenem Kongresnem trgu, ki bo zasijal v blišču slavnostne seje državnega zbora, postroja vojaške garde ter vojaških, policijskih, veteranskih in domoljubnih zastavonoš. V uradni govoranci predsednika republike ne bomo omenjeni, tako kot ne bodo omenjeni tisoči državljanov, ki so se pred dvajsetimi leti retorično spraševali, komu na čast vsa ta norost in zmešnjava.

S praznovanjem 20. obletnice ni sicer prav nič narobe – le zvesto je treba slediti logiki vzpostavitve samostojne države, ki se je dokazala s kratkotrajnim kazanjem mišic, mahanjem z orožjem v resnici globoko prestrašenih mož v plesnivih uniformah. Vse drugo je le groteskna kopija duhamornega obrazca proslavljanja iz prejšnje države in zato je samoumevno, da je tudi letošnje okroglo praznovanje samostojne Slovenije zabava izključno za ljubitelje uniform in za politike, ki so s samostojno državo dobili vsaj 20 let zastavne pravice na vse, kar so v tem času počeli z državljani in državo.

Zdaj, ko se jim resno majejo tla pod nogami, poskušajo na vse kriplje "utrjevati zavest" o slavnem rojstvu samostojne države s poveličevanjem militaristične logike osamosvojitve, s spominskimi slovesnostmi, na katerih človek težko ugleda kaj drugega kot uniformirance. Konec koncev je to najzvestejša baza vernikov te države, zadnjih, ki bodo pripravljeni spoznati, da je šlo zadnjih 20 let bolj ali manj po zlu.

Dejstvo, da bodo tokrat vsi politiki, levi in desni, proslavljali na Kongresnem trgu, ne tako kot prejšnja leta, vsak na svoji proslavi, je zato bolj simptom krize kot gesta priložnostnega političnega soglasja in strpnosti: z reprizo domnevne enotnosti pred dvajsetimi leti (ki jo poskušajo prodati kot enotnost slovenskega naroda) sporočajo predvsem to, da se bojijo prihodnosti, da so pripravljeni celo gledati drug drugega na isti proslavi, da le opravičijo zgodovinski projekt svojega obstoja.

Na petkovo proslavo so povabili kar 2.500 gostov. Če bi računali na prostovoljno udeležbo navadnih državljanov, bi se jim kaj verjetno zgodilo, da bi prenovljeni Kongresni trg zasijal v praznini.