Stopicanje v Bruselj

Nedvomna pomembna vrednost je samo dejstvo, da je treba za začetek približevanja k evroatlantskim povezavam že marsikaj postoriti. Predvsem je bistvena začrtana smer, ki ne išče izgovorov v preteklosti, temveč smisel v prihodnosti. Iskanje poti naprej ni v pogrevanju starih zamer. Nekaj, kar so lahko denimo srbski politiki ob korenčkih, ki jih prejemajo iz držav članic EU, prepoznali kot bistveno komponento evropskega pristopa. Tvorno ravnanje pri resoluciji o Kosovu v Generalni skupščini ZN je srbsko prošnjo za članstvo že pripeljalo v naslednjo fazo sicer dokaj dolgotrajnega postopka, saj si lahko analizo pripravljenosti na pogajanja za članstvo obeta v drugi polovici prihodnjega leta. Ne glede na to, da ima srbska politika še kar nekaj nastavkov, ki ne sodijo med tvorne pristope, je te očitno delno postavila na stran. Politično, racionalno nadomestilo naj bi zamenjalo čustveno obarvano razpravo o izgubljenem. In ravno tovrstne (varnostne!) temelje ponuja evropeizacija političnega prostora z uvedbo tehničnih pristopov, ki naj izkažejo tudi politično zrelost. Politični, interpretativni elementi strokovnega postopka približevanja k uniji so še najbolj izrazito izraženi pri pogojih, ki jih je za napredek imela Hrvaška, ki jih bosta imeli Srbija in BiH. Med temi sodelovanje s sodiščem v Haagu, kjer je polnost sodelovanja bolj stvar interpretacij ter zagotovil politikov, diplomatov in informatorjev. Ravno zato ter ob poudarku ljudi, ki so ̶ po funkciji ̶ blizu informacijam, da se menda Mladić še naprej skriva nekje v Srbiji, si nekatere države želijo prijetje osumljencev kot dokaz za polno sodelovanja. Konec koncev so države članice tiste, ki imajo zadnjo besedo.

Postopek približevanja držav Zahodnega Balkana se morda v zadnjem obdobju z odpravo vizumov za državljane BiH in Albanije zdi v zagonu, a zagon, o katerem govori Evropska komisija, je zelo vprašljiv, saj večjega napredka, ki bi mu sodila tovrstna oznaka, pravzaprav ni. Prva širitev (bržčas Hrvaška) se obeta komaj kaj prej kot pred letom 2013. Po dolgotrajni širitveni utrujenosti se države članice Evropske unije v zadnjem obdobju ne pogovarjajo preveč o Zahodnem Balkanu. V ospredju so (pravzaprav temelj in izhodišče evropskega povezovanja) gospodarska vprašanja in priložnosti; varčevalni ukrepi, pokojninske reforme, protikrizne politike in iskanje načinov, da bi oklestili svoje proračune doma in v Evropski uniji. Pa bližnji vrh G20 in spremembe Lizbonske pogodbe za vzpostavitev stalnega mehanizma pomoči, sankcije za države s preveliki dolgovi, primanjkljajem. Torej, Show me the money (pokaži mi denar).

Rdeča nit tokratnih širitvenih poročil je po besedah komisarja za širitev "verodostojnost". "Nobena država ne bo prišla v EU, dokler ne bo 100-odstotno pripravljena in dokler ne bo na to 100-odstotno pripravljena tudi EU." Morda bi bilo bolje, ko bi dejal, da nobena država ne bo več prišla v EU, dokler ne bo 100-odstotno pripravljena (Bolgarija, Romunija, ...). Pripravljenost pa je stvar interpretacije.