Snemanje reklame bolj dobičkonosno kot igra v gledališču

Z Mileno Zupančič alias Presečnikovo Meto iz Cvetja v jeseni in Žašlerco iz Vdovsta Karoline Žašler smo se le nekaj dni po izidu monografije o njenem življenju in delu pogovarjali na velikem odru ljubljanske Drame. Čeprav 66-letna Gorenjka zadnji dve leti tam ni igrala in o razlogih niti ne želi razpravljati, pa za večino še vedno ostaja prva dama Drame. Za Planet Siol.net je spregovorila o igralskem poklicu kot edini možni alternativi, še vedno pa ostaja skrivnostna glede znamenitega poljuba iz filma Cvetje v jeseni, ki je od nje in Poldeta Bibiča terjal kar nekaj ponovitev.

Odkriva tudi, zakaj je razpad Jugoslavije tako globoko zarezal v njeno kariero, pa tudi kaj ji je v zadnjih letih prineslo največ denarja. Kritična je do poziva Koordinacijskega odbora za javne proslave, na podlagi katerega naj bi umetniki brezplačno nastopali na državnih proslavah, in zaskrbljena zaradi nesožitja med državo in kulturo. V intervjuju boste izvedeli tudi, zakaj si zjutraj redno nastavi tri budilke in kakšne spremembe je v njeno življenje vnesel simbolični datum – 1. 11. 2011.

Sediva na velikem odru ljubljanske Drame. Morda veste, kolikokrat ste stali na njem?

Imam slab občutek za čas, ampak zagotovo stokrat in stokrat.

V Dramo ste prišli takoj po študiju na igralski akademiji, a ste ostali le tri ali štiri dni. Nekoč ste izjavili, da je bila to ena najpametnejših potez, ki ste jih povlekli v življenju. Zakaj?

Res je, že po nekaj dneh sem odšla v Mestno gledališče, kjer sem igrala že od 2. letnika akademije. Hkrati sem dobila povabilo v Dramo in Mestno gledališče in kot mlada igralka sem se, jasno, najprej odločila za Dramo. Še danes trdim: ko si mlad, si malo telečji. Mene je očitno kmalu srečala pamet, zato sem že po nekaj dneh odšla v Mestno gledališče, kjer sem imela priložnost igrati bogat repertoar, česar kot začetnica v Drami zagotovo ne bi mogla.

Pred dnevi so v Drami predstavili monografijo o vašem življenju in delu, pa se mi zdi paradoksalno, da ravno v Drami v zadnjem letu pravzaprav niste odigrali nobene vloge. Je to zaradi upokojitve, dejstva, da za vas ni bilo prave vloge ali kaj tretjega?

V Drami v bistvu nisem igrala že zadnji dve leti. Niti starih predstav. Tako se je pač zgodilo, ne bi pa želela razpravljati, zakaj in kako. V tem času sem veliko igrala v drugih gledališčih in to me je zelo razveselilo. Delala sem v Kopru, Gorici, Kranju, Mini teatru, nazadnje tudi v Zagrebu in na Reki. Vedno sem krožila, rada sem menjavala gledališča in kolege, ker tako nimaš časa, da bi se počutil, kot da si v svojem varnem gospodinjstvu.

Zakaj sta po vašem mnenju igralki vaših let Susan Sarandon in Meryl Streep še vedno polno zaposleni, pri nas pa manjka vlog za ženske v zrelih letih? Je to zgolj slovenski fenomen?

Ja, igrata večje in bolj zanimive like kot prej. Na filmu je bilo od nekdaj tako. Ne samo v Sloveniji, za cel jugoslovanski film je veljalo podobno. Glavne vloge so bile rezervirane za mlade igralke, v zrelih letih pa pridejo na vrsto le še vloge tet in mam. Kot da se vmes ženskam v srednjih letih ne bi nič zanimivega dogajalo! To je čista moška pomota in moški egoizem. Ne vejo, da se ženskam v zrelih letih dogajajo povsem enake zgodbe in dileme kot moškim.

Kdaj je bilo na vaši igralski poti največ preizkušenj? Razpad Jugoslavije je imel precej pomembno težo.

Bilo je žalostno v vsakem pogledu, zame ali za naš poklic pa zelo kruto. Po celi Jugoslaviji sem delala ogromno in velika razlika je, če imaš 20 milijonov občinstva ali manj kot dva, če si na festivalu, kjer tekmuje 25 filmov ali pa dva. Ob osamosvojitvi Slovenije sem se resnično počutila tako – no, zdaj se je spet malo odprlo – kot bi se prej sprehajala po veliki hiši, skozi različne sobe in hodnike, nato pa bi me nekdo nenadoma zaklenil v kuhinjo.

Ali do filma gojite več ljubezni kot do gledališča? Je treba v film vložiti več, pa zato tudi več dobiš nazaj?

Sploh ni razlike. Če bi me vprašali, kje bi raje igrala, pa bi se vedno odločila za gledališče. Tu si res soustvarjalec, soavtor, lastnik svoje vloge, kar pa za film ne moremo reči. Vlogo sicer res posnameš, nisi pa njen gospodar. Glasba in montaža naredita svoje. Navsezadnje ti lahko režiser naredi dobro vlogo, lahko pa jo tudi uniči.

Je pa zagotovo bistvena razlika v prepoznavnosti. Nekdo lahko celo življenje ustvarja v teatru, pa ga vidi in prepozna le peščica ljudi, medtem ko se s snemanjem reklame ali TV-serije to popolnoma spremeni.

Ja, ampak to je še najmanj boleče. To igralca ne boli, se ti pa včasih zdi neumno.

Vi ste v karieri posneli le eno reklamo. Zakaj?

V bistvu dve, eno že dolgo nazaj. V mojem najbolj intenzivnem obdobju je bilo snemanje reklam za igralca sramoten posel. Snemanje za Barcaffe je bila moja edina reklama v zadnjih 20 in edini spodoben zaslužek v zadnjih desetih letih. Pogovori zanjo so se vlekli več kot leto dni.

Očitno so želeli prav vas.

Ja, Avstrijci, ki so reklamo posneli, so predhodno izvedli raziskavo, kdo bi bil najprimernejši. Ni šlo za reklamo v klasičnem pomenu besede, temveč intervju, iz katerega so izrezali določene stavke. Kar zadeva plačilo, pa se mi je to absolutno obrestovalo. Precej bolj, kot če bi leto dni igrala v gledališču.

Nikoli niste povsem pojasnili, kaj vas je gnalo v igralski poklic. Ste zdaj kaj bližje odgovoru?

Tudi zdaj vam ne znam odgovoriti. Eni se rodijo z enim talentom, drugi z drugim.

Je obstajala alternativa?

Ne, je pa res, da sem imela do sredine gimnazije tako kot vsak otrok in vsak mladostnik vsak teden v mislih drug poklic. Od sredine gimnazije pa sem bila kar trdno prepričana, kaj si želim početi. Če ne bi opravila sprejemnega izpita, sem skoraj 100-odstotno prepričana, da ne bi šla študirat in bi se kar zaposlila.

Nekoč ste izjavili, da sta z režiserjem Matjažem Klopčičem, s katerim sta posnela sedem filmov, slovenskemu filmu prihranila precej filmskega traku, saj so bili redki kadri, ki sta jih posnela več kot enkrat. Izjema je bil znameniti poljub s Poldetom Bibičem v Cvetju v jeseni. Zakaj?

In zdaj mislite, da vam bom povedala (smeh)?

Ne boste?

Pa vam ne bom! Tudi dragi Matjaž ni dočakal odgovora.

Trinajst let ste opravljali delo prve slovenske ambasadorke Unicefa, nato pa ste pred dobrim letom dni zaradi domnevnih nepravilnosti in nezakonitega delovanja, tako kot Vita Mavrič, odstopili. Kako danes gledate na to potezo?

Unicefu sem posvetila vsako prosto sekundo, pa čeprav še danes kdo misli, da sem pri tem ogromno zaslužila. Nasprotno, dokler sem imela denar, sem ga tudi darovala. Za odstop sem se odločala dolgo in ni mi bilo lahko. Dolga leta smo sijajno sodelovali. Ko sva z Borisom Cavazzo postala prva ambasadorja, sta bila na Unicefu dva redno zaposlena, naenkrat pa se je vse skupaj zelo razširilo. Bilo je ogromno zaposlenih, zunanjih sodelavcev, akcij, Unicef se je spremenil v neke vrste podjetje, kar pa ni v redu. Nenadoma nisem več imela pravega vpogleda, tudi drugi so začeli opozarjati na velike nepravilnosti in bilo je nemogoče, da bi pristala na tak način sodelovanja.

Še vedno spremljate njihovo delovanje?

Vem, da je društvo zdaj postalo fundacija, kaj več ne vem. Si pa srčno želim, da bi novi ljudje na novih osnovah znova gradili, kajti Unicef je nujno potreben. Kdor nima priložnosti videti, kaj vse se da storiti, ne more verjeti, ampak organizacija mora delovati čisto!

Dolga leta sem morala poslušati pripombe ljudi, češ zakaj pomagamo tem lenim zamorcem. Žal mi je, da nisem prebogata, da bi lahko ljudi sama odpeljala v te kraje, da bi se na lastne oči lahko prepričali o nasprotnem. Še bolj pa se razburim, ko se spomnim, kje smo danes, ko smo prišli do točke, ko moramo zbirati denar za počitnice, šolanje in hrano naših otrok. To pa je škandal! Včasih smo to počeli za otroke v tretjem svetu, danes moramo to početi za naše, in to je grozno.

Kakšno je vaše mnenje o pozivu Koordinacijskega odbora za državne proslave, da bi kulturni delavci na državnih proslavah nastopali zastonj? Bi se sami odločili za tak nastop?

Kaj naj rečem, človek se temu lahko le smeji. Še bolj žalostna pa se mi zdi izjava predsednika koordinacijskega odbora, da je ta poziv dober, ker bodo tako na vrsto prišli tisti, ki so si to od nekdaj želeli, pa jim ni uspelo priti zraven. Ne vem, če je to ravno primerno za državno proslavo ali proslavo ob kulturnem prazniku. Absolutno jih ne podcenjujem, cenim amatersko dejavnost …

Mislite, da bo interes le na strani amaterjev?

Med drugim tudi, ali pa na strani tistih, ki na te proslave še nikoli nisi bili povabljeni. Včasih se je najbrž komu zgodila tudi krivica, ponavadi pa mislim, da ne. Na svetu je žal tako, da so eni spodobni bolj, drugi manj. Ne vem, če smo na državnih proslavah gledali ravno neke slabe izvajalce, naj gre za glasbo, poklic ali plesalce. To je naš poklic in ne vem, zakaj vodoinštalater lahko zaračuna, umetniki pa bi pa z našim poklicem, – drugega nimamo – , morali delati zastonj. Za čast in slavo. To je smešno.

Pred 13 leti ste med govorom ob prejemu Prešernove nagrade dejali, da med kulturo in državo ni idealnega sožitja. Ga še vedno ni in zakaj ne?

Nikoli ga ni bilo dovolj, zdaj pa ne vem, če ga sploh še kaj je. Žalosti me, da je bilo to izrečeno pred toliko leti, zdaj pa je položaj enak ali še hujši. Ne želim si, da bi čez mnogo let prebrala, slišala ali mislila enako. To me najbolj skrbi.

Želela bi zaključiti v bolj optimističnem duhu.

V teh časih bova težko našli kaj optimističnega. Težko že lovimo sapo, še posebej če nismo med tistimi, ki se pustijo zmanipulirati in naplahtati. Mislim, da vsaj 80 odstotkov ljudi v Sloveniji ni krivih za ta položaj.

Ob predstavitvi monografije vam je Dušan Jovanović (mož Milene Zupančič – op. a.) odrecitiral pesem Njej, ki jo je pred leti napisal prav vam. Kako ste se počutili? Videti ste bili presenečeno.

Ja fino, priznam, da nisem vedela, kaj pripravljajo. Ta pesem je, če izvzamem drame ali TV-vloge, pravzaprav prva stvar, ki jo je napisal samo meni.

Pa je res vse, kar piše? (… da se Milena Zupančič vsak petek posti, da redno hodi na partizanska slavja, da za veliko noč skuha kašo … in zaključi z verzi: "Ampak jaz sem se nanjo navadil in je ne bi zamenjal za nobeno drugo" – op. a.)

Pa saj veste, kako moški gledajo na nas …

Da navijete tri budilke na 8. uro zjutraj, vstanete pa šele ob 11. uri?

To je res. Spat hodim proti jutru in alarm včasih res preslišim. Nastavim alarm na telefonu, navijem dve budilki, pa še sestri naročim, naj me pokliče. Celo življenje sem spala le po tri do štiri ure na noč, pa mi je zadostovalo, zdaj bi mi pa, priznam, ustrezalo malo več.

Se je z upokojitvijo – upokojili ste se res na nenavaden datum, 1. 11. 2011 – kaj spremenilo?

Za zdaj tega še ne občutim, razen to, da se počutim bolj svobodno in si lahko sama krojim urnik.

Lahko izbirate?

Absolutno.