Smer Kavkaz!

Zgodbe ruskega iskanja krivcev za terorizem so že znane. Tarče so tako že skorajda vnaprej določene in merijo proti Kavkazu. Pri iskanju krivcev in pripisovanju krivde bi ruski predsednik Medvedjev nemara moral upoštevati, da je logika, ki predpostavlja, da se terorizem preprečuje na letališčih, presneto skrivljena. Poleg tega pa tudi to, da je terorizem le odraz nerazrešenih družbenih sporov, ki že več desetletij tlijo na severnem Kavkazu. A pričakovati, da bi se ruska družba začela pogovarjati o razlogih za eksplozije v središču ruskega življenja, je iluzorno. Tovrstna razprava je bila praktično nemogoča v – za razpravo bistveno svobodnejših – ZDA po napadih 11. septembra, človeka (vohuna), ki je opisoval divjanja ruskih obveščevalnih služb in umazanost vojne, ki so jo vodile ruske tajne agencije, so preprosto odstranili (Litvinenko).

Napad na moskovskem letališču prihaja v zoprnem obdobju, saj se zdi, da se predsednik Medvedjev vse bolj uveljavlja, tako na mednarodnem kot na domačem prizorišču. Obstaja nekakšna zaznana možnost, da bi utegnil stopiti iz sence velikega Putina, katerega priljubljenost je povezana tudi z ostro retoriko in možatim pristopom glede varnostnih tem. V prvem javnem odzivu na napad je napovedal maščevanje, sam napad pa označil za "okruten in brezčuten zločin". "Ne dvomim, da bo zločin raziskan in da je maščevanje neizogibno," je dejal Putin. Spirala nasilja se spet lahko začne tam, kjer se pravzaprav ni nikoli končala. Če se potrdi, da je tudi tokratni teroristični akt tako ali drugače povezan s Čečenijo, bo to zgolj še en dokaz v množici tistih, ki poudarjajo neprimernost ruskega ravnanja v preteklosti, pa tudi zdajšnjih razmer, ki jih nekateri imenujejo kar vojna nizke intenzivnosti.