Slaba kri

Vedno sem mislila, da smo ljudje preprosto preveč leni, da bi spravili svoje riti do Zavoda za transfuzijo krvi, zdaj pa ugotavljam, da nas pravzaprav veliko deli isti strah. Iz nerazložljivega razloga nas je malo, potihem strah tega, da je naša kri nekako slaba, da bodo zdravniki odkrili neko pomanjkljivost, bolezen, karkoli. Slaba kri. Večina krvi kakopak ni slabe, gre le za našo fiksno idejo. Tudi zdravnikom in sestram je popolnoma vseeno za takšne domislice, pod kožo smo – čisto dobesedno – vsi krvavi. In vsi nevedni. Tako kot pri zobozdravniku in še marsikje ti tudi pred darovanjem krvi ponudijo vprašalnik, ki prav tako vpliva na presojo o tem, ali si sploh primeren darovalec. Sčasoma se verjetno navadiš te stvari reševati brez pretiranega razmišljanja, sicer bi zadeva trajala nadvse dolgo.

Ne vem, v čem je smisel teh preventivnih vprašalnikov, saj sem povsem prepričana, da pri označevanju nekaterih odgovorov pravzaprav vsi ugibamo. Ste že kdaj imeli spolne odnose z moškim, ki je imel spolne odnose z drugim moškim? Hm. Mislim, da ne, prepričana pa tudi ne morem biti, kajne? Če me je doktor House naučil česa, potem je to to, da nikomur ne moreš zaupati in da vsi lažemo.

Najbolj zabavno pa je vprašanje, pri katerem moraš oceniti, ali si bil kdajkoli izpostavljen možnosti okužbe z virusom HIV. Mislim, da ne. A mislim tudi to, da ocene o številu okuženih v Sloveniji sploh niso prave, saj se testira mnogo premalo ljudi. Že večkrat sem zagovarjala stališče, da bi morali za tovrstne neozdravljive bolezni na določeno obdobje testirati vsakega človeka, ne glede na starost ali življenjski slog. Saj gre vendar za neozdravljive bolezni, kajne? Kaj ni naša prioriteta, da jih zajezimo in nadzorujemo, če jih že ozdraviti ne moremo?

Vem, za testiranje se lahko odloči kdorkoli, tako kot se lahko kdorkoli odloči za vpis na seznam darovalcev organov. A dejstvo je, da moraš za kaj takega obrniti kakšen telefon, upoštevati določen delovni čas ob določenih dnevih v tednu na določeni lokaciji in navsezadnje premagati lasten strah, ki je lahko največja ovira od vseh. Strah pred slabo krvjo.

Zato ob bližajočem svetovnem dnevu boja proti aidsu (1. december) predlagam, da se določene preiskave približajo ljudem, namesto da le vabimo ljudi na brezplačno testiranje. Saj vem, da vsi padamo na besedico ″brezplačno″, a iskanje potencialno smrtonosnih bolezni v krvi je v tem primeru izjema. Testiranje bi moralo biti povsem dostopno, brez načrtovanja, kdaj, kje, kako in zakaj bomo premagali svoje strahove, zaradi mene lahko kar postavijo stojnico v vsakem zdravstvenem domu, tako kot na sprehajalnih poteh nudijo brezplačno merjenje sladkorja v krvi in podobno. Saj gre za zdravje, kajne?

Na žalost pa na potencialno smrtonosne bolezni, ki se večinoma širijo s pomočjo nezaščitenih spolnih odnosov, še vedno gledamo kot na nekaj, kar se dogaja drugim, ne nam. Statistik, koliko ljudi seksa brez kondoma, ki je edina realna zaščita pred spolno prenosljivimi boleznimi, pa seveda ne povezujemo z grožnjo nevidne prisotnosti virusa HIV. Pri spolnih odnosih nas skrbi strah pred zanositvijo, bolezni pa so tiste, ki se dogajajo "drugim ljudem", po možnosti izključno gejem in tistim, ki hirajo nekje v Afriki. Bolj je narod civiliziran, bolj je prepričan, da je nedotakljiv.

Glede na septembra objavljene rezultate mednarodne raziskave o kontracepciji je v Sloveniji spolno aktivnih 58 odstotkov najstnikov, 45 odstotkov mladih pa pri prvem spolnem odnosu z novim partnerjem ne uporabi nobene zaščite. In 44 odstotkom mladim se pred zmenkom, ki bi lahko vodil v seks, osebna higiena zdi bolj pomembna kot kontracepcija. Čudovito, res. Tudi omenjena statistika je bila sicer osredotočena predvsem na preprečevanje neželene nosečnosti, ne na preprečevanje okužb s spolnimi boleznimi. Statistike, ki bi pokazala, koliko od teh mladih pozneje daruje kri in na vprašalniku pred tem mirno odkljuka "vse prave odgovore", ni. Seveda tudi ni statistike, koliko od teh mladih se kdajkoli v življenju odloči za testiranje. Vsi nevedni, vsi srečni.