Šest tisoč evrov

Zadnji konec tedna se je na cestah spet razbijalo: dva mrtva in pol ducata hudo poškodovanih. Zlato vikend povprečje, v resnici nič posebnega. Slišati je cinično, ampak tako je. Avtomobil ima med Slovenci prevelik statusni simbol, da se ob koncih tedna ne bi po državi dogajala prava mobilna veselica. Za marsikoga je avtomobil pomembnejši od stanovanja in sodeč po številu prodanih avtomobilov v zadnjem letu pri nas recenzije in gospodarske krize sploh nikoli ni bilo. Če greš sredi dopoldneva v BTC, lahko najdeš prosto parkirno mesto le teoretično. Vsi se nekam prevažajo, vsem se mudi, potrpljenje je na psu, na vsakem ovinku cvilijo gume, v vsaki najmanjši koloni se sliši besno hupanje, vidi se histerične grimase, agresivne geste, notranjost te tako oboževane pločevine kar razganja od hudih balkanskih kletvic. Avtomobilski promet, še posebej v mestu, je zvesta mimikrija siceršnjega stanja v družbi, slabo prikrite netolerantnosti, agresivnosti na robu izbruha in odločnega zatiranja šibkejših. Minimundus družbene patologije, ko upoštevajo pravila le še neumni, izsiljevanje pa je legitimna pot uveljavljanja lastnih potreb in želja.

Simbolno lahko tej obsedenosti z mobilnostjo in avtomobilom parira le tradicionalna ljubezen do alkohola. Kombinacija alkohola in avtomobila je sodobna slovenska klasika, ki ponuja neizčrpen vir možnosti za nesreče s tragičnim razpletom, obenem pa večni alibi državi, da administrira, sankcionira in preprečuje to škodljivo početje. Vožnja pod vplivom alkohola je generična fraza dogajanja na slovenskih cestah, zaradi katerega država in njen represivni aparat po mili volji kaznujeta in zaračunavata. Legendarna je lanska odločitev ljubljanske oblasti, da mora v mestni proračun na rovaš prometnih prekrškov prikapljati nekaj milijonov. Vse, kar je bilo treba organizirati, sta bila dva mobilna radarja, skrita na cestah zunaj strnjenega naselja, po katerih praktično nihče nikoli ne vozi z dovoljeno hitrostjo. Še lepši je prednovoletni primer iz Kočevja. Podjetje Studio utrip je drugo leto zapored pripravilo projekt Veseli taxi, v katerem so lokalni gostinci prispevali po 50 evrov in dobili oglasni prostor na enoprostorcu, s katerim so decembra iz lokalov brezplačno odvažali z maligani preveč prepojene goste. V desetih decembrskih nočeh so tako v Kočevju do doma varno pripeljali skoraj 1300 ljudi. Toda to, čemur organizator pravi projekt odgovornosti, vidi kočevska policija kot nelojalno konkurenco. Še pred začetkom akcije je poizvedovala pri gostincih, koliko denarja so prispevali in kakšen je dogovor z organizatorjem akcije. Ko je policistu končno uspelo zalotiti Veseli taxi "na kraju zločina", je pri preverjanju zakonitosti njegovega poslanstva vztrajal tako dolgo, dokler ni ugotovil, da organizator nima licence za opravljanje taksi dejavnosti. Sledila sta prijava na prometni inšpektorat in kazen šest tisoč evrov. Zaman je pojasnjevanje organizatorja, da želi s projektom ljudem ponuditi možnost izbire in jih spodbujati k odgovornejšemu ravnanju v prometu. Izpad prihodkov iz izdanih policijskih plačilnih nalogov je bilo treba vsaj minimalno kompenzirati. Trenutno vroče vprašanje – ali je Slovenija raj za kriminalce – je v resnici zavajajoče. Čedalje večja težava namreč postaja dejstvo, da dobivajo tudi v državnih aparatih domovinsko pravico kriminalne metode.