Še šest let?

Ne glede na to, da je ameriški predsednik v svetu še naprej zelo priljubljen in da v ZDA še vedno uteleša upanje – morda pogum za spremembo –, njegova slika dobiva drugačne okvire. Nov dokaz za svetovno čislanje je izvolitev Petra Bossmana za piranskega župana. Novi župan je v zadnjih dneh poleg svojega imena v skoraj vsakem prispevku, članku in omembi njegove zmage ugledal še priimek ameriškega predsednika. Obama je postal globalni sinonim za možnost. Morda bodo čez dve ali nemara šest let ob njegovem imenu zapisali, da je bil sijajen predsednik, morda le to, da je bil fenomen njegove izvolitve ravno v tem. Namreč, da je bil izvoljen.

Volivci pozabljajo, to je dejstvo. Ameriški volivci se morda radi spominjajo dobrih časov pod nekdanjim predsednikom Clintonom, ko je gospodarstvo cvetelo. Kljub dejstvu, da so ga volivci sredi prvega mandata kaznovali z nenaklonjenim kongresom, kar je nekaj podobnega, kar naj bi se zgodilo Baracku Obami prihodnji teden. Največje Obamove težave so morda ravno tiste prednosti, ki so ga pripeljale v Belo hišo.

George Bush mlajši. Osem let lahkotne, korporacijske politike, ki si je (in Obami seveda) zakuhala dve vojni, iz katerih ni lahkega izhoda. Poleg tega zloma finančnega sektorja pred volitvami, kar je državo vodilo v stimuliranje, torej v trošenje, kar prinaša dolgove in luknje. Obama je začel na poti navzdol, ne glede na to, da mu je v volilnem boju z Johnom McCainom koristilo, da je imel oči ves čas na ekonomskih vprašanjih, na denarnicah. A recesija se ne konča s spremembo vlade. S spremembo predsednika.

Pričakovati, da bo volja volivcev uresničena – če vzamemo znamenje te volje iz raziskav javnega mnenja, češ da gre politika demokratov in demokratskega predsednika v napačno smer –, je nerealna. Smer se ne spreminja. Spreminjajo se le sredstva. A še ta v primeru prehoda iz Bushev na Obamov mandat pri ekonomski politiki niti ne zdržijo resnega iskanja razlik. Konec koncev je Obama zgolj sledil Bushevim stimulacijskih, rešilnim paketom.

Ameriški predsednik je ta čas v resnih škripcih. Res, v dveh letih je storil marsikaj – predvsem je spremenil retoriko in ZDA pripeljal bliže multilateralizmu. Ali je morda le unilateralizmu nadel človeški obraz? Za volivce, tiste, ki jih je gospodarska kriza prizadela, je danes Bush zgodovina, ne glede na to, da se njegovih osem let bere kot znanstvena fantastika. Najprej je znižal davke, doživel teroristični napad, na podlagi izmišljenih dokazov napadel Irak, nato šel za Osamo bin Ladnom v Afganistan, ob koncu pa doživel še zlom Wall Streeta. Nedvomno sem izpustil kaj, kar daje jasno sliko o tem, v kako razburljivih razmerah je v Belo hišo vstopil 44. ameriški predsednik. A ne glede na to je Obama v manj kot dveh letih iz znanilca upanja postal nosilec krivde za kruto realnost.