Reforme. Že včeraj!

V mednarodnem okolju, ki je v poznih devetdesetih letih (tudi po Ruandi, Srebrenici) krepkeje izpostavilo človekove pravice kot osrednji atribut mednarodnega miru in varnosti, ostaja vse preveč anomalij in težko dojemljivih ali sprejemljivih odstopanj. Ideja OZN, zdaj stara že krepko več kot 60 let, se bistveno ni spremenila, spremenilo pa se je okolje v katerem živimo. Če so takratne zmagovalne sile druge svetovne vojne organizacijo ustvarile v luči delitve interesnih sfer in ohranjanja statusa quo, v današnjem globaliziranem svetu ugotavljamo, da organizacija še kar naprej trmasto služi tem istim razlogom. Generalna skupščina pa se zdi kot internetni forum, kjer je moč najti vse možno, pri čemer pa le malo tistega, kar je relevantno in kar je vredno blišča splošne prepoznave.

Reforma je beseda, ki ima v OZN že skorajda ciničen prizvok. S cinizmom je pred leti dokaj dobro zadel John Bolton, ko je dejal, da se ne bi kaj posebej spremenilo, če bi stolpnica OZN v New Yorku izgubila 10 nadstropij. Sicer to ne bi bila resna vsebinska preobrazba, a izjava služi kot sinonim za pripravljenost OZN na spremembe. Glede na to, da preobrazbe brez preobraženega vedenja svetih petih v Varnostnem svetu ne more biti, je tudi ne bo. Vsaj še nekaj časa, pri čemer pa ne mislim na zgolj lepotne popravke.

Pravo preobrazbo, ki bi se morala zgoditi, je povsem preprosto prepoznati. Je preobrazba v miselnosti. In zelo težko izpeljati. Je pa bržčas ključna za urejanje razmer v – recimo jim – državah tretjega sveta, kjer kolonialne lovke tudi tistih držav, ki ne sodijo med tradicionalne kolonialne sile, uspešno uporabljajo vzpostavljene, marsikje dodobra vkoreninjene sisteme tuje moči. Afrika je polno tovrstnih primerov, je pa res, da je današnja kolonialna moč predvsem gospodarska in naložbena, kar sicer ni nujno slabo, slabo pa je v tem, da krepi status quo, ki marsikje ne pritiče vrednotam sodobnih družb. Hkrati še spodbuja nastajanje enostranskih resolucij, kar ostaja v domeni foruma 20. stoletja ter dveh svetov, stalnih in nestalnih članic Varnostnega sveta. Če je bilo mišljeno, da organizacija skrbi za red in mir po svetu, potem… Vsekakor pa naj ohrani delo prek svojih agencij, saj so za ključne za življenja preštevilnih ljudi.

Glede na to, da na anarhične ali revolucionarne pristope ne pristajam, ostaja dolg postopen proces. Če rečemo, da traja že 60 let, potem je že čas, da se nekaj glede tega tudi zgodi. Drugače se bodo besede Georgea Busha, izrečene v sicer drugem kontekstu, a podobno - ob nezmožnosti sklepanja konsenza - glede prihodnjega delovanja, uresničile. OZN bo (p)ostal irelevanten forum. Velika politična predstava brez učinka.