Razgaljajoča poplava

V četrtek popoldne sem se v predpotopnem kamionu peljal iz Bežigrada proti Viču. Močno je deževalo, voznik z bosanskim priimkom in dolgo brado pa je razlagal, kako je že dvakrat romal v Meko. Zadeve se je lotil od začetka. "Ne vem, ali verjameš v sodni dan," je rekel, "verjetno pa si opazil, da so na romanju vsi muslimani oblečeni v enaka oblačila. Vera zapoveduje, da si pod haljo in hlačami popolnoma gol in to velja tako za berača kot kralja. Tako je zato, ker bomo na sodni dan pred bogom vsi enaki, goli, kot smo se rodili." Tovornjakar je povedal prispodobo prihajajočega vremenskega sodnega dne, ko so se za dan, dva družine spet razumele in so sosedje spet postali sosedje. Vsi smo bili enako goli in ranljivi. Seveda voda ni odplavila družbenih in statusnih razlik.

Tako smo povodenj doživeli navadni državljani, tako so jo doživeli tisoči gasilcev, ki so pomagali in reševali. Drugače so jo doživljali tisti bližje bogu. Iz vladnih soban so sporočili, da bo predsednik v nedeljo obiskal Laško. Na koncu sporočila so napisali: "Fototermin!" Premierja so postavili nad sredino deroče Savinje, potem pa je skupaj z obrambno ministrico ter poveljnikom civilne zaščite obljubil, da bo država ukrotila podivjane vodotoke. Nekaj podobnega smo poslušali pred nekaj leti ob podobni katastrofi od drugega šefa vlade na drugem koncu države. Ista država je v dvajsetih letih samostojnosti popolnoma zanemarila, če že ne uničila, dediščino avstroogrske ureditve vodotokov in hudournikov. Ista država dopušča tistim, ki ne verjamejo, da bodo na sodni dan ostali goli, da si naravo prisvajajo po svojem apetitu in posegajo vanjo po plenilski pameti. Kaj naj nam torej vlada reče drugega, kot da bo jutri spet sonce, za kaj več pa naj se bodemo z zavarovalnicami?

Ta doživlja srce parajoče travme v Afganistanu, na Kosovu, nekje v Afriki, doma po kasarnah in čakajoč na rusko fregato v Ankaranu, ko pa zalije dve tretjini države, aktivira cele pol čete, da gre pomagat gasilcem.

Takšno vojsko imamo. Eden od njenih glavnih arhitektov se je na poplavno nedeljo na Gorenjskem (tam ni bilo poplav) obdal z župani svoje stranke in agitiral za volitve, besedo pa je zastavil tudi za novo veteransko organizacijo, ki jo ustanavlja z največjimi osamosvojitelji naše domovine. Razen tega, da možje častijo osamosvojitev kot prelom s totalitarno komunistično vladavino in največji politični dosežek slovenskega naroda, se sklicujejo predvsem na pošten zgodovinski spomin. Če je bil famozni prelom predvsem prelom z njihovo osebno komunistično preteklostjo, je prav pošten zgodovinski spomin to, kar lahko pričakujemo od politika, ki se, odkar piše zgodovino na novo, zapleta iz ene orožarske afere v drugo, in politika, ki je presedlal v gospodarstvo ter ekspresno uničil nekaj velikih slovenskih podjetij. Poštenjaki bi nas vrnili v duh svinčenih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, čas neskončnega zaklinjanja vrednotam in načelom, ki so jih pridigarji sami najbolj vneto teptali. Tiste proslave poštene zgodovine so odplaknile reke krvi, videti pa je, da tudi najnovejšo politikantsko poštenost čaka skorajšnja ujma, ki bo za seboj pustila le golo podobo.