Propad

Med evropskimi (bržčas tudi drugimi) diplomati in politiki je bilo čutiti nelagodje, ko se je revolucionarni cunami dotaknil Libije. Za številne evropske vlade je sodelovanje z Gadafijem del dolgotrajne interesne politike, ki se je ob prvem strelu preprosto sesula sama vase. Prepričanost o stabilnosti diktatorskih režimov v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu je bila skorajda popolna. Ne glede na to, da smo vsi, ki smo kadarkoli obiskali katero od držav, kjer se v zadnjem obdobju prebujajo množice, opazili, da elite delijo državljane na prvo- in drugorazredne. Libijski voditelj, ki menda več ne nadzoruje toka plina in nafte, kot pravi evropski komisar za energijo, se zateka k lucidnim idejam o tem, kako priljubljen in močan je. Morda prepričan, a nedvomno v zmoti, je Gadafi svoj kult osebnosti prignal do zadnjih meja. Na rob. Nekdo bi mu moral povedati, da se moti. A mu takrat, ko je še poslušal, niso.

Pred leti je nekdanja uslužbenka zunanjega ministrstva ZDA Susan Shirk, v vladi ZDA je delovala v obdobju Billa Clintona, spisala zanimivo knjigo o Kitajski s podnaslovom Krhka supersila. V njej se dotika prav procesov, ki se trenutno odvijajo v evropski soseščini, namreč socialne izključenosti ter nevarnosti za vlade, ki odtujeno od javnosti krepijo svoje, menda državno bogastvo, brez občutka za družbeno blaginjo. Kitajska morda še ni na tej poti, a številne države očitno so. Naukov kolikor hočete.

Številni v zadnjih dneh izpostavljajo, da z vidika energetske varnosti za Evropo izpad libijskega izvoza ni preveč težaven, saj države na čelu s Savdsko Arabijo zlahka nadomeščajo izgubljeno. A težava naj bi bila, če bi cunami treščil tudi v Rijad, kar se sicer ne zdi posebej realno, a vseeno. Takrat naj bi se težave lahko začele. Tovrstna logika politike je jasna, skrb za lastne državljane mora biti na prvem mestu. Vseeno je rahlo oholo postavljati se v položaj, ko se strinjamo z revolucijami v enih, ne pa nujno v drugih državah. Če pač ne gre drugače, potem smo za. Italija je denimo potrebovala kar nekaj časa, da se je sprijaznila z najverjetnejšim koncem Gadafijevega režima, preden je italijanski vrh zmogel besede, da bi moral odidti. Francoski predsednik Sarkozy je bil bistveno hitrejši v tej sodbi, a ga je treba razumeti. Po debaklu s Tunizijo, pa tudi z Egiptom, je za svojo lastno javnost potreboval sporočilo, ki mu ne bo možno nasprotovati.

Najbolj je za spremembo razpoloženja poskrbel kar sam Gadafi, ko je ukazal streljanje. Še tako vehementno sklicevanje na vojno proti Al Kajdi ne pomaga. Kolumnist časnika Independent Robert Fisk je nedavno zapisal, da so dozdajšnje vstaje sekularne. A vsi (odhajajoči – Ben Ali, Mubarak in tisti, ki ostajajo, denimo v Jordaniji, Bahrajnu) zanje krivijo religijo. Tisti časi so minili. Tistega predsednika ni več.