Pred poletjem

Predsednik slovenske vlade do te teme pristopa dokaj zadržano, a z nujno resnostjo, kot je razbrati. Nas na kaj pripravlja? Tovrstnih, previdnih in usklajenih(?) pristopov bi si sicer želeli tudi na področjih, ki se nas veliko bolj dotikajo in so dejansko povezani z blaginjo državljanov. Saj ne, da že sam postopek pomeni tudi uspeh. A da ne zaplujem predaleč. Nedolgo tega sem imel priložnost na lastne oči preverite razmere in razmerja na razdeljenem Cipru. 35 let delitve. Očitna so dolga leta enosmernih in enoznačnih sporočil, ki so bila namenjena predvsem domačima javnostma, predvsem v smislu izkazovanja napredka ali prednosti proti drugemu. So jasna, so razvidna in so (bila) zapisana v zgodovinskih učbenikih. In jih bo težko pregnati s sporazumom, ki ga kujeta predsednik Cipra Demetris Christofias in predsednik ciprskih Turkov Mehmet Ali Talat. Začuda, a zdi se, kot mi je omenil eden od sogovornikov v Nikoziji, da sta voditelja obeh skupnosti tista, ki sta pred časom in pred svojimi volivci. Kar je sveže in ponuja zanimiv vpogled v izvedljivost voditeljskih, delno tudi vizionarskih pristopov.

Ne gre zgolj za mejo. Gre za ponos, za identiteto in za dolga leta življenja brez drugega. Propaganda ter razkoraki med uradnimi in protiuradnimi različicami zgodovine so stvar, ki nam nikakor ne more biti tuja, če smo se kdaj z resnostjo in zadržanostjo sprehodili po desetletjih obstoja. Dodajmo tem razlikam še pregnane z domov, naseljene v želji po spremembi demografije, odvzeto lastnino in nekaj tisoč vojakov iz različnih držav, ki vam dajejo vedeti, da vse skupaj še zdaleč ni rešeno. 35 let brez širšega dialoga in brez povezovanja, z navezavo na dva različna svetova, na Turčijo in Grčijo. Torej, na dve članici Nata ter obenem na eno članico in eno kandidatko za vstop v Evropsko unijo.

Ključna težava, ki jo na Cipru vidijo po tistem, ko se bosta voditelja (če se seveda bosta) o rešitvi dogovorila, je v razmeroma krhki podpori v obeh skupnostih. Rešitev, ki naj bi jo v pogajanjih dosegli še letos, bo nato romala na referendum in če kaj, potem za tovrstno demokratično obliko odločanja velja, da je nepredvidljiva. Nedolgo nazaj so dokaj težavno sporočilo glede priprav na referendum pripravili pristaši nacionalistov na severnem delu otoka, saj so (pre)močno podprli idejo, ki z zdajšnimi pogajanji ni združljiva. A proces se nadaljuje. Kar je zanimivo in obenem spodbudno (menda ne tudi za slovensko-hrvaški primer) je, da se po 35 letih lahko dve strani o lastnih težavah še vedno pogovarjata med sabo in v tem postopku ne iščeta tretjega. Kot napisano, težava utegne priti, ko bosta morala voditelja svoja dogovora »prodati« skeptičnima javnostma. Takrat bo moralo pasti kar nekaj tabujev, tudi predsodkov. Poleg tega bo treba politični dogovor pokazati kot nacionalni uspeh. Tako na eni kot na drugi strani. Neuresničena pričakovanja javnosti so v demokratičnih sistemih pač lahko tudi usodna.