Pornografija ruševin

Pred leti, ko sem imel srečo, da sem se lahko potepal po svetu, sem se znašel v opustelem zbombardiranem eritrejskem kraju. Od hiš so ostali le napol porušeni zidovi, počrnele okenske odprtine so zevale kot očesne dupline v lobanji, le minaret je stal čudežno nedotaknjen. Naslednje poletje sem se ves preznojen skrival za vogali in fotografiral zlovešča pročelja zgradb v zeleni coni Bejruta, na nikogaršnjem ozemlju med krščanskim in muslimanskim delom mesta, kjer so se skrivali ostrostrelci, ki so kdaj pa kdaj poslali kakšen ognjen pozdrav. Naslednjo zimo, tri mesece po uničujočem potresu, me je domačin pretihotapil v zaprto območje sredi Armenije. Vsepovsod ruševine, nikjer žive duše, blato do gležnjev, povsem nelogično razlomljene zgradbe, zvonik zapičen naravnost v zemljo ... ena sama fotogenična poezija zapuščenosti. Posebna privlačnost fotografiranja praznih prizorov opustošenja je v njihovi nemi porušeni statiki: odsotnost ljudi, le sledovi njihovih dejanj, zamrznjeni v nesrečnem trenutku, v ostankih pobeglega življenja.

Takrat še nisem vedel, da se ta moja mala fotografska strast imenuje "ruin porn", pornografija razvalin. Če bi vedel, bi mogoče na tiste fotografske filme bolj pazil. V zadnjem času se je med profesionalnimi fotografi razpasla nujna moda fotografiranja nekdanjega industrijskega središča Detroita, ki je že dolgo prepuščeno pozabi in tihemu propadanju. Po spletu se je razširil virus detroitskih fotoreportaž, z njimi pa se množijo polemike, ali gre pri tem čudaškem "fotosafariju" za moralno početje, torej vsaj za metaforično dokumentiranje, ali ni vse skupaj le olepševanje revščine in nesreče, obupen poskus, kako bi se ponovno očarali z žalostjo propadajočega sveta. Res je vsaj zavajajoče, če poskušaš strukturam in scenam vsakdanjega življenja vdihniti patino propada, ne da bi pri tem problematiziral njegov izvor, če poveličuješ mrtvo inženirsko znanje, ki se še uspeva upirati propadanju, ne da bi pri tem vsaj nakazal na politične in družbene sile v ozadju tega propada. A kakorkoli, trend se je razvnel in menda je trenutno najbolj zaželen cilj "ruin porn" fotografov Černobil. Tam je na pretek slikovitih scen opustošenja in presenečenj v trenutku zamrznjenih situacij. Fototuristi seveda nočejo videti ljudi, preživelih in rojenih z vsemi obupnimi posledicami sevanja – to bi šele bila pornografija v pravem, ogabnem pomenu besede. Naslednja vroča "ruin porn" točka bo zagotovo Fukušima.

Sprehod po Ljubljani razkriva, da je pornografija ruševin čedalje bolj aktualna tudi pri nas. Napol zgrajeno naselje socialnih stanovanj na Brdu postaja prava "ruin porn" točka še preden je bilo sploh zgrajeno, Zbiljski gaj je to že dolgo, Celovški dvori so na pravi poti. Šumi, Kolizej, Devetka v samem središču mesta ... Prava težava v slovenski inačici pornografije ruševin niso čudaki, ki uživajo v prizorih zapuščenosti, ampak ljudje in sistem, ki te prizore povzročajo. Če bo serijsko propadanje gradbenih podjetij, ta teden je menda na vrsti SCT, na koncu ostalo v spominu le zaradi fotografskih podob recesijskega brezupa, ne da bi gradbeni veljaki in njihovi botri zares odgovarjali, se nam slabo piše. Potem pornografija ruševin ni le nek nepomemben fotografski žanr, ampak žalostna resnica življenja marsikoga med nami.