Ponižano dežurstvo

Zdravnikom se najraje izognem. Ne da jih ne maram, niti nisem – v skladu z akutno zastrupljenim javnim mnenjem – prepričan, da jim gre le za denar, na Hipokrata pa se požvižgajo. Le čim bolj oziroma čim dlje se poskušam izogibati statusu pacienta, ker verjamem, da lahko (in moram) za svoje zdravje največ naredim sam. Seveda pa se zgodi, da je srečanje neizogibno. Meni se je zgodilo, ko sem si nesrečno poškodoval vratni vretenci in pristal na travmatološkem oddelku kliničnega centra. Travmatolog je po vrsti preiskav predlagal operacijo. Po temeljitejšem pogovoru sem izsilil tiho priznanje, da gre sicer za rutinski poseg, vendar pa je možnost, da se kaj zakomplicira, nekako "fifty-fifty". V resnici sem se hotel operaciji izogniti zato, ker smo prav takrat odhajali v Himalajo, česar zdravniku seveda nisem upal povedati. Sem pa brez težav uveljavil pravico do drugega mnenja, za nameček pa sem nadstropje višje našel še razumevajočega nevrokirurga, ki mi je sicer previdno pritrdil – da naj pač grem, če si res tako želim in se počutim pripravljenega.

Ta gospod je imel takrat poleg mojega vratu na grbi še kar nekaj poškodovanih hrbtenic, pa še kakšno plinsko zastrupitev, kakšno umiranje in tudi kakšno polomijado v alkoholnem deliriju. Na oddelku sem ga videval v vseh dnevnih časih: ob jutranji viziti, pozno ponoči, sredi dneva … Največji zaplet mojega zdravljenja se je zgodil pri pridobivanju posnetkov magnetne resonančne tomografije, ki so jo opravili dve nadstropji nižje. Kar ni in ni jih bilo, dokler nisem odkrevsal do rentgenske sobe, tam naletel na specialistko, ki mi je pokazala posnetke in razložila komentar k njim, potem pa sem vse skupaj sam odnesel k travmatologu.

Zdravniška dežurstva zagotovo niso najbolj pereča težava in če pomislim na "mojega" travmatologa, se mi zdi, da bi si zdravstvena politika težko privoščila večje javno ponižanje zdravnikov. Zakaj se ministrstvo za zdravje ni resno lotilo še vedno samoupravljavske zbirokratiziranosti zdravstvenega sistema, maratonskih čakalnih vrst in plenilske logike ponesrečene "privatizacije" zdravstva, večno nerazčiščenega odnosa z zdravstveno zavarovalnico, marsikje kaotične organizacije dela, neuporabnega informacijskega sistema, centraliziranega upravljanja, predvsem pa zloglasnih javnih naročil, ki so zdravstveni sistem podražila bolj kot sto let zdravniškega dežuranja?

Kako daleč se zdi v tem stanju šele soočenje s hipohondrijo in medikalizacijo družbe, v kateri intenzivno sodelujejo vsi omenjeni: ko se čedalje več ljudi zateka v bolezen, zdravniki jih v navezi s farmacevtsko industrijo trpajo z zdravili, zaradi česar potem cvetijo nove in nove bolezni in je treba jemati nova in nova druga zdravila, vrtijo se milijoni, država pa pobira davke – vsem bolnim, vsem nesrečnim.