"Nimam nikogar"

Zadnjič se je v bližnji trgovini zgodilo, da je bilo starejši gospe slabo, prodajalka ji je prinesla vodo in jo posedla na stol ter jo vprašala, če lahko koga pokliče. ″Ne, nimam nikogar,″ je odgovorila babica. Nimam nikogar. Ostalo je z mano. Vsi tisti visokoleteči govori o lastni asocialnosti in ljubezni do samote so se skupaj z znanim poetičnim dejstvom, da biti sam in osamljen ni isto, malo postavili ob strah in se posmehnili. Seveda, krasno je biti sam. Dokler nekoga ne potrebuješ. Starejši so v še večjih težavah, saj so pogosto odrinjeni, njihova generacija pa počasi odhaja, prijateljske vrste se redčijo. Umikamo jih v domove za ostarele in najpogostejši strah, povezan s starostjo, je strah pred boleznimi in tem, da bi bili komu v napoto. Sam si lahko, dokler lahko sam skrbiš zase, potem se tvoja samost hočeš nočeš konča. Se (tudi) zato ljudje parčkajo za vsako ceno? In ker ga vsi sorodniki in prijatelji sprašujejo, kdaj se bo ustalil in potem, kdaj bo otrok, pa nato kdaj bo otrok diplomiral, kdaj bo otrok imel otroka in tako dalje.

Starejši kot si, bolj čudaško je, če si sam. Do nekega leta ti vsi prigovarjajo, kdaj se boš ustalil, po neki starosti se ljudem samo še malo smiliš. Moške označijo za žigoloje, večno neulovljive samce, ali pa so pač malo zavozili. Ženske medtem v najboljšem primeru dobijo oznako karieristk, v najslabšem pa so frigidne ali lezbijke, kar v nekaterih okoljih tako ali tako enačijo. Ne, tudi Seks v mestu ne more pozdraviti vseh družbenih idiotizmov.

Če si po določeni starosti še vedno sam, si tisti, ki ob pravem času ni pogruntal, kaj mora narediti in je zamudil svojo priložnost. Ti zamudniki pa (nekaterim) poparčkanim ljudem po drugi strani očitajo, da vegetirajo v slabih razmerjih, v katerih ostajajo samo zato, ker se bojijo samote. Strahopetni so seveda ena in drugi, prvi se bojijo zavezati, drugi odvezati. Vsak si izbere tisto, kar mu najbolj ustreza. Tudi razlago (če jo išče).

V tem stoletju biti sam ne bi smel biti več tak bavbav. Slovenci smo po številu ločitev tako ali tako spet nekje pri vrhu lestvice, prav tako se redko poročamo. Kako nam pri trenutni družinski politiki uspeva, da ne izumiramo še hitreje, je uganka, a dejstvo ostaja, da se prebivalstvo vseeno nezadržno stara. Naš svet ne stoji več samo na mladih, ampak vse bolj tudi na starih. Dobesedno.

Upokojenci so zaradi trenutnih reform pokojninskega sistema morda res bolj v ospredju, a kljub temu vseeno ostajajo ob strani. Ker so počasni in godrnjavi in nočemo stati za njimi v vrsti v trgovini. Kar priznajte. Večina starejših ljudi se nam zdi sitnih in odveč nam je njihova zahtevnost, tako kot se nam večina mularije zdi nevzgojene in v popolni blaženi nevednosti glede sveta okoli sebe. Sami ali v družbi. In če bomo imeli srečo, bomo ostareli vsi, če bomo imeli še večjo srečo, pa bomo imeli med medlenjem v trgovini celo koga poklicati.