Nič več naš evro?

Potem ko je nemški spletni časnik Spiegel Online prejšnji petek na ogled javnosti postavil teze o možnem izstopu Grčije iz območja evra, se predvsem politiki trudijo, da bi razpravo preusmerili v drugačne smeri. A kaj ko nobena od teh ni preveč dobra. Na gonilne sile evroobmočja za transparentnost očitno ne kaže računati, tudi sicer so se do zdaj, kljub svojim "plenilskim ozadjem" pri napovedih o prihodnjih ukrepih in potencialnih državnih vrečah brez dna, veliko bolje izkazale bonitetne agencije in borzni posredniki. Zanikanje vsega slabega je preraslo v preprosto laganje, kako drugače naj si sploh še razlagamo petkova sporočila, da ni v Luksemburgu nobenega srečanja, da ne govorijo o prestrukturiranju grškega dolga in še zdaleč ne o odhodu te države iz območja evra. Zdaj ko je možnost odhoda izrečena, se šele začenja resna preizkušnja za evro.

Ekonomisti si sicer še zdaleč niso enotni, kaj bi morebitna grška vrnitev k drahmi prinesla, saj po eni strani poudarjajo drvenje varčevalcev po svoje prihranke, kar bi prineslo bančni in morda še širši finančni zlom, po drugi strani na daljši rok nekateri vidijo možnost, da bi se grško gospodarstvo ob cenejši valuti lažje pobralo. Stališč, kolikor je mislecev. A to so vendarle le špekulacije, ki temeljijo na špekulacijah.

Dobro leto po dogovoru o 110 milijardah evrov pomoči za Atene se, seveda neuradno, Atene pogovarjajo o možnosti, da bi mednarodna skupnost poskrbela tudi za luknje v financiranju dolga, ki pridejo z novim in nato še naslednjim letom. Omenja se vsaj 60 milijard evrov, da bi Grčija lahko pokrila že predvidene izdatke. Grčija šele zdaj predstavlja prave statistične podatke o razsežnosti krize, dolg je zlezel nad 150 odstotkov BDP. Prav nevzdržen dolg kljub solventnosti številne navaja k misli, da je edini možni izhod iz nastalih razmer odpis dela dolgov. Ste začutili hladen piš s severa? Res je, k temu se nagibajo predvsem tisti, ki očitno preveč radikalno razumejo besedno zvezo finančna pomoč, ali pa tisti, ki ocenjujejo, da upnice v grškem primeru ne bodo videle svojih milijonov.

V tem pogledu je najbrž vztrajanje pri reprogramiranju posojil s podaljševanjem dobe odplačevanja obveznosti ali pa z nižanjem obrestne mere – ne glede na to, ali je ta možnost sploh realna – veliko bolj sprejemljiva zgodba za javnosti v posameznih državah članicah. Te vse bolj očitno in glasno nasprotujejo reševanju tujih ekonomij, čeprav je jasno, da gre v prvi vrsti predvsem za varovanje valute, še bolj pa lastnih naložb in bank. Pisanje bianco čekov menda ne pride v poštev, čeprav je to za nekatere še edina alternativa bankrotu.