"Ne pogrešam tega, da bi videl palmo, ker vem, kakšna je. Manjka pa mi očesni stik." (video)

Alen Kobilica, letnik 1970, je velik perfekcionist. Kot videč in zdaj kot nevideč, s to razliko, da se mora zdaj zanesti tudi ali predvsem na druge ljudi. Tako v športu, poslu in modi. Ko je leta 2009, po operaciji glave in seriji nadaljnjih operativnih posegov skoraj čez noč oslepel, se ni vdal. Iskal in našel je nove možnosti, nove poti. Modne brvi in fotoseanse je zamenjal za bazen, tandemsko kolo in tekaške steze. Je solastnik podjetja z ekološko prehrano Proorganika, ustanovitelj centra za slepe in slabovidne športnike Vidim cilj, o katerem govori kot o svojem otroku, in menedžer modne agencije AlenKobilicaModels. Daje vtis, da zmore, a gotovo mu je kdaj tudi težko. Vsakemu bi bilo. Samo predstavljate si, zaprite oči in vztrajajte pet, deset minut, uro, … Pravi, da najbolj pogreša očesni stik, zanimivo pa je, da ga kljub slepoti zna vzpostaviti. Vsaj sogovorniku se zdi tako.

Predlagam, da začneva kar na točki, kjer sva končala najin zadnji telefonski pogovor. Tako kot je to precej običajno, se je končal s tisto znano frazo "se vidimo" in tako kot vedno se mi je zdelo povsem neprimerno, da vam to govorim. Se vam te stvari pogosto dogajajo? Vas motijo? Mislim, da se drugi preveč obremenjujejo s tem, konec koncev tudi sam podzavestno uporabljam te besede. Sicer pa s tem nisem obremenjen in mislim, da je okolica preveč pozorna na to, kaj reče, da ja ne bom česa narobe razumel. Dokler mi nekdo ne omeni kakega spodrsljaja, ki naj bi se po njihovem mnenju zgodil, sam niti ne pomislim na to.

Se vam ne zdi, da smo do ljudi s hendikepom običajno preveč uslužni? Da, osebno mi gre pretirana uslužnost na živce, ne vem pa, kako je z drugimi.

Kakšna pomoč vam osebno pride najbolj prav? Najbolj potrebujem spremstva od točk A do točk B, je pa seveda dobrodošlo, če se kdo ponudi, da mi kaj skuha. Je pa res, da ljudje, ki se z določenim tipom invalidnosti srečajo prvič, ne vedo, kako se odzvati. Menim, da je najbolje, da človeka, za katerega meniš, da potrebuje pomoč, preprosto vprašaš, kako mu lahko pomagaš. Mislim, da je to osnova in da v tem ni nobene zadrege.

Kakšno je trenutno vaše zdravstveno stanje? Večkrat ste že poudarili, da je vaša slepota trenutna. Opažate kakšne spremembe? Vem, da je moje stanje zgolj začasno. In ja, opažam manjše spremembe. Se pa prav v teh dneh dogaja nekaj res izjemnega.

Ravno prejšnji teden me je kontaktiral podpredsednik švicarske humanitarne fundacije, ki sodeluje z japonskimi znanstveniki, ki so razvili posebno napravo za slepe, ki jim omogoča, da so lahko povsem samostojni. Na začetku se mi je zdela to popolna znanstvena fantastika, zdaj pa že nestrpno pričakujem paket.

Za kakšno napravo konkretno gre? Naprava je nameščena na naglavnem traku, ki si ga namestiš okrog glave, podobno kot teniški trak. Na njem so kamere in senzorji, ki snemajo okolje, osebi pa naj bi prek elektromagnetnih valov v možgane pošiljalo informacije, ki jih nato pretvorijo v neke vrste sliko. Vem, da se to sliši robotsko, pa vendar vam bom kmalu lahko razkril kaj več. Omenjeni gospod bo prihodnji teden pripotoval v Ljubljano in mi osebno izročil omenjeni sistem. V začetku prihodnjega leta pa prihajata v Slovenijo še dva certificirana trenerja iz Japonske, ki naj bi me spremljala in naučila upravljanja z napravo.

Sliši se obetavno. Zakaj prav vam? Kje so vas našli? Podpredsednik je dejal, da je dobil nalogo, da Evropi podari dva takšna seta. Našli so me prek družbenih omrežij. Že kar nekaj časa spremljajo mojo pot, k odločitvi pa je veliko pripomogla tudi njegova žena, ki je slovenskega rodu. Moram priznati, da me je klic izjemno razveselil, namreč kako pogosto se zgodi, da nekdo pokliče in ti ponudi takšno možnost, kot se je ponudila meni?

Glede na posnetke, ki so mi jih posredovali iz Japonske, naprava pomaga tudi otrokom, ki so slepi že do rojstva in sploh nimajo razvitega vidnega korteksa. Gre za velik projekt, ki ga japonski znanstveniki razvijajo že vrsto let.

Kako sama naprava deluje, težko rečem, moram se prepričati na lastne "oči". Zame bi bil to velik korak naprej, saj bi mi omogočilo večjo samostojnost. To pa je tisto, kar v tem trenutku najbolj pogrešam.

Kako previdni ste glede tega? Da se ne bi prenaglili s pretiranimi pričakovanji. O tej napravi govorim zgolj zato, ker imava ravno intervju, sicer ne bi. V življenju nisem nikoli gojil nekih blaznih pričakovanj, vendar pa lahko na podlagi tega, kar sem videl, rečem, da gre za dober nadomestek bele palice in da ljudem, ki v življenju nikoli niso videli, omogoča samostojno gibanje. To pomeni, da bi šel lahko sam na sprehod, v mesto, lažje bi se orientiral v nepoznanih okoljih …

Vaša, kot pravite trenutna slepota, je posledica operacije glave. Ali drži, da so vaša optična živčna vlakna stisnjena in ne prekinjena, kar daje več upanja za izboljšanje vida? Na nek način da ... dober dokaz je že to, da se mi stanje spreminja. Precej novo je to, da bolj stabilno in jasno zaznavam svetlobo na obe očesi, česar prej nisem. Je pa to precej neuporaben vid, saj dejansko še vedno ne vidim ničesar. Kar dokazuje, da stik ni bil nikoli prekinjen.

Ali spremljate napredek medicine na tem področju? Medicina sicer res napreduje, ampak v omejenih obsegih. Preden njihova dognanja pridejo v klinično uporabo, minejo desetletja. Vzporedno pa poteka še cel kup raziskav oz. procesov, ki največkrat sploh niso v domeni medicine.

Imate v Sloveniji koga, s katerim se lahko osebno pogovorite o tej temi, morebitnem napredku v znanosti? Lahko se pogovorim s profesorjem dr. Markom Havlino, ki je strokovnjak na področju vida in novih medicinskih raziskav na tem področju. Vendar z njim se pretežno pogovarjam o zadevah, ki so vezane izključno na medicinsko znanost.

In so ustaljene? Seveda, so tudi klinično preizkušene.

Ste kdaj razmišljali, da bi imeli psa vodnika? Enega ste menda že imeli na poskusni dobi. Da, enega sem imel na "probi". Krasna žival, ampak glede na izredno aktivno življenje, ki ga živim, sem ocenil, da se to ne bi izšlo. Kuža preprosto ne bi bil deležen ljubezni in časa, ki bi si ga sicer zaslužil.

Ste pa poskusili belo palico? Poskusil sem. A je ne uporabljam, ker bolj tečem, kot pa hodim skozi življenje. V tem trenutku imam še dovolj prijateljev in znancev, ki mi pomagajo.

So to ljudje, ki ste jih poznali že kot videči? Več kot polovico ljudi, s katerimi se družim danes, sem spoznal kot nevideč, torej so to ljudje, ki jih v življenju še nikoli nisem videl.

Kako se najdete, kako najdete stik? Več načinov je. Precej ljudi sem spoznal v fazi ustanavljanja centra Vidim cilj ... preprosto jih začutim. Sicer pa mi spoznavanje ljudi ne dela nobenih težav. Sem izredno odprt in družaben in kadar grem ven, vedno spoznavam nove ljudi.

Večkrat ste že poudarili, da je največja težava slepega človeka v tem, da ne more biti samostojen. Ali obstajajo dnevi, ko vse izpeljete sami, ko ne potrebujete pomoči? Se zgodi, da sem kdaj pa kdaj ves dan sam. Ampak to so dnevi, ko se za to sam odločim. Če sem v domačem okolju, potem s tem nimam težav.

Bi rekli, da ste bolj organizirani kot prej? Zagotovo, za vsako stvar vem, kje se nahaja, samo tam mora ostati. Drugega mi ne preostane. Stvari preprosto vračaš na ista mesta oziroma vsaj približno na isto točko, enako pa velja tudi za vse, ki so mi najbližje. Na nek način so se tudi oni morali navadili reda. Skoraj nikoli pa se mi ne zgodi, da bi karkoli dolgo iskal.

Kaj najbolj pogrešate, odkar ne vidite? Trenutke, ko uživaš v lepih podobah …? Večkrat mi postavijo podobno vprašanje. Najbolj pogrešam tiste drobne poglede ljudi, ki v enem samem trenutku povedo več kot tisoč besed. Pogrešam to, da bi videl kretnje in mimiko sogovornika, da bi videl govorico telesa, ki jo najprej opazimo pri ljudeh. Skratka, poznate tisti trenutek, ko se usedeš med množico ljudi in preprosto opazuješ vse dogajanje, kot v gledališču. Ne pogrešam tega, da bi videl palmo, ker vem, kakšna je. Manjka pa mi t. i. očesni stik. Te drobne zadeve, ki naredijo življenje tako barvito.

Ko dva človeka naenkrat bruhneta v smeh? Ja, te majhne, pa vendar tako velike podrobnosti.

Kako to nadomestiti? Se sploh da? Preostala čutila so toliko bolj na preži. Skozi preostala čutila izveš stvari, ki jih sicer vidiš. Preko glasu, vonja, dotika ... Najmanjši problem je ugotoviti, kako je kdo videti v fizičnem smislu.

Pogosto govorimo o posebni energiji, ki jo nekdo izžareva, v resnici pa to sploh nima nobene zveze z energijo! Gre preprosto za to, da nam je nekdo najprej fizično všeč ali pa nam ni. Ljudje smo izredno vizualna bitja in šele, ko nam je nekdo vizualno všeč, pristopimo do njega in tako dopustimo, da preko interakcije izvemo več o sogovorniku.

Če ne vidiš, pa to ni prvo, kar opaziš. V bistvu sem na nek način v ''prednosti'', saj se moram koncentrirati na ''vsebino'' sogovornika. Je pa res, da imam kljub slepoti še vedno rad lepe stvari, lepe avtomobile, lepe oblike …

To pomeni, da bi v primeru, ko bi spoznali žensko, ki bi vam ustrezala po vsebini, pozanimali tudi, kako je videti? Seveda.

Kako vam sodobna tehnologija olajša življenje nevideče osebe? Ogromno. Brez pametnega telefona bi težko funkcioniral.

Telefon vam v bistvu prebira vso vsebino, ki jo prejemate prek mobitela, elektronske pošte …? Ja, vse, kar vi vidite, jaz slišim. Pišem in prebiram elektronsko pošto, SMS-e, spremljam Facebook, komentiram, grem na Youtube, Skype, messenger, uporabljam res vse aplikacije, ki mi koristijo. Zame in za vse, še posebej za svet slepih in slabovidnih, je to izjemna pridobitev. Na ta način si še vedno vključen in ohranjaš stik z vsemi in z vsem.

Več kot 15 let ste bili zelo uspešen model, v zadnjih letih ste se povsem posvetili športu. Zdi se, da je to zdaj glavna stvar v vašem življenju. To drži? V bistvu je moje življenje že nekaj let razdeljeno na štiri dele. Na Proorganiko, podjetje, ki se ukvarja z ekološko prehrano in katerega sem ustanovitelj in solastnik, na center za slepe in slabovidne Vidim cilj, ki je za mojo dušo, na modno agencijo AlenKobilicaModels in pa seveda na triatlon.

Zgodba s Proorganiko sega v leto 2009. Takrat se mi je zdelo, da je to pravi trenutek, da začnemo razmišljati in delovati v smeri ekološkega. V lastni proizvodnji izključno ekološko neoporečne sestavine, brez rafiniranih sladkorjev, ne uporabljamo jajc, laktoze in podobnih snovi, skratka, nobenih sestavin živalskega izvora. Bistveno se mi je zdelo imeti produkt, ki bo zdrav in obenem okusen. Vse večje zanimanje je za naše ekološke sladolede Indy&Pippa, s katerimi segamo tudi že čez meja Slovenije.

Običajno to ne gre skupaj. Zdravo je po navadi manj okusno in obratno. Se strinjam, no pri nas je zdravo in obenem okusno, pravijo tudi naše zadovoljne stranke.

Kaj pa cena? Seveda so takšni produkti tudi nekoliko dražji, a govorimo o premium izdelkih, ki so polnovredni in vsebujejo kot že rečeno ekološke sestavine najvišje kakovosti.

Center Vidim cilj ste leta 2011 ustanovili z namenom, da slepe in slabovidne spodbudite k ukvarjanju s športom, zdaj je prerasel v nekaj več. Da, in čeprav so mi takrat mnogi rekli, da to ne bo izvedljivo, sem vztrajal. Začeli smo s slepimi in slabovidnimi, potem so se nam pridružili otroci s kombiniranimi motnjami, nato še druge oblike gibalno oviranih otrok. Danes je z nami že prek 60 otrok, ki se v okviru centra družijo, če pa se bo iz tega razvil še kak vrhunski športnik, bomo še toliko bolj veseli.

Bistvo centra je v tem, da si ti otroci preko druženja in športa krepijo samozavest in samopodobo, učijo se discipline ... Šport jih uči tudi etike in vztrajnosti. Z vsem naštetim bodo ti otroci zagotovo mnogo lažje premagovali ovire, ki jih prinaša življenje in bodo nekega dne aktivni soudeleženci v družbi, in ne breme te. Z mano je izredna ekipa ljudi, ki jih nisem nikoli videl, ampak opravljajo izjemno delo.

Aktivnosti potekajo ves teden, plavanje je na sporedu vsak dan, zato je tudi več trenerjev in seveda tudi stroškov. Izredno sem vesel, da imamo ljudi, ki mi pomagajo. MSD – Inovativna zdravila, ki je naš največji podpornik, estetika Fabjan, AvantCar, ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport, MOL, letos pa se nam je pridružilo tudi društvo SILA.

Koliko ste vi prisotni v centru? Kadar mi čas dopusti, pa vendar bi si želel biti prisoten precej več.

V centru gre za usmerjeno delo z mladimi športniki invalidi, ki ga kot vemo, prej ni bilo. Mislim, da so naša društva za slepe in slabovidne izredno dobro organizirana, vendar pa gre bolj za srečanja, izobraževanja, piknike, učenje orientacije, se pravi osnovne rekreativne stvari in procese, medtem, ko se Zveza za šport invalidov Slovenije, POK ukvarja z nami – vrhunskimi športniki, ti otroci pa se znajdejo nekje vmes.

Jaz sem se recimo naši zvezi dobesedno zgodil, kar pomeni, da pri mojem športnem razvoju ni šlo za nek proces. Ni šlo zato, da bi me že od otroštva vodili do ravni, ko bi lahko tekmoval na najvišji ravni, za kar skrbi Zveza. In glede na to, da sem končal Fakulteto za šport, sem tu videl neko nišo, kjer lahko tudi sam družbi vračam.

V centru sta stalnici plavanje in smučanje, kaj še počnete? Z letom 2015 začnemo uvajati triatlon, torej tudi tek in osnove kolesarjenja.

Zanimivo je, da ste se kot nevideč najprej resno lotili plavanja, potem pa kar naenkrat presedlali na triatlon, kjer ste zdaj v samem svetovnem vrhu. (4. mesto na svetovnem prvenstvu v Edmontonu in 4. mesto na evropskem prvenstvu v Kitzbuhlu). Triatlon je precej kompleksna športna disciplina, kaj šele za nevidečega. Zakaj ravno triatlon? V plavanju mi je šlo zelo dobro. Leta 2012, po samo letu in pol treninga, sem dosegel normo za nastop na EP in SV, medtem, ko mi je za nastop na Paraolimpijskih igrah v Londonu leta 2012 zmanjkalo 26 stotink. No, potem pa sem se, bolj kot ne za šalo, znašel na blejskem triatlonu.

Kdo je bil takrat vaš spremljevalec? Potrebujete ga namreč v vseh treh disciplinah. Takrat sem imel za vsako disciplino svojega spremljevalca. Takratna plavalna trenerka Dolores me je spremljala v plavalnem delu, Primož Čerin je z mano kolesaril, Grega Nahtigal, ki je še danes moj trener, pa me je spremljal v tekaškem delu.

Spomnim se, da je ob mojem prihodu skozi cilj uradni napovedovalec napovedal, da sem dosegel izjemen rezultat in da je to dober obet za Paraolimpijske igre. Šele takrat sem izvedel, da je bilo mesec dni pred blejskim triatlonom, potrjeno, da bo triatlon v Riu leta 2016 prvič tudi del Paraolimpijskih iger.

Glede zahtevnosti triatlona pa lahko rečem, da mi je kljub temu, da je bolj zahteven in zahteva več treninga kot samo plavanje, zdaj lažje, saj se celoten triatlon dogaja v naravnem okolju.

Kako ste sprejeli odločitev paraolimpijske organizacije, da s seznama kategorij, ki bodo lahko nastopile v Riu, črtajo prav kategorijo, v kateri nastopate vi (PT5), medtem ko bi na paraolimpijskih igrah v Tokiu leta 2020 še vedno lahko nastopili? Zanimivo je tudi to, da imajo tekmovalke v isti kategoriji še vedno pravico do nastopa. Najprej sem se vprašal, ali je to sploh mogoče. Ali ima mednarodni paraolimpijski komite toliko obraza, da ne stoji za tistim, kar govori. Govorijo o tem, da so vsi ljudje enaki, da imajo vsi pravico do nastopa, v resnici pa delajo ravno nasprotno. Tukaj gre za izjemno diskriminacijo na ravni hendikepa in spola. Takšne vaške igre ne vodijo nikamor.

Kako je mednarodni paraolimpijski komite argumentiral takšno odločitev? Nihče ni navedel nobenega razloga. Začelo se je že s tem, ko je mednarodni paraolimpijski komite objavil novico, da bodo v Riu podelili le po tri komplete kolajn v paratriatlonu. Tri za ženske in tri za moške. V ta namen so dve kategoriji združili v eno, ta se imenuje PT5, ki vključuje vse tako slepe kot slabovidne in skupaj tekmujemo le za en komplet medalj. Očitno pa niso znali združiti preostalih kategorij in na ta način izločili iz paraolimpijskih iger v Riu našo skupino, ki je ena najštevilčnejših, najhitrejša in najbolj atraktivna za gledalce.

Se je Slovenija pritožila? Da. Trenutno smo v fazi čakanja odgovora s strani Mednarodnega paraolimpijskega komiteja in Mednarodne triatlonske zveze. Dejstvo pa je, da moram še vedno zbirati točke, ki mi bodo omogočile nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu. V triatlonu nimamo norme, se pa zbirajo točke, zato je treba biti konstantno v vrhu, torej prisoten na čim več mednarodnih tekmovanjih. To pa seveda pomeni precej velik finančni zalogaj. Na srečo mi stojijo ob strani glavni podpornik BigU akademija ter Proorganika, MaxiŠport Čerin, časopis Dnevnik, Saucony, seveda pa brez Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijski komite in Triatlonske Zveze Slovenije ne bi šlo.

Na tekmovanjih pogosto menjate spremljevalce. V tej sezoni ste nastopali z znanim triatloncem Jaroslavom Kovačičem, na SP z Mitjo Morijem, na začetku triatlonske poti pa s Petrom Harnoldom. Kdo sploh lahko nastopa kot spremljevalec hendikepiranega športnika? Pogojev je več. V vseh treh segmentih te mora spremljati ista oseba, ki je istega spola kot tekmovalec in je član iste športne federacije. Prav tako je pomembno, da spremljevalec ni profesionalec, oziroma, da je od njegovega profesionalizma minilo vsaj leto dni.

V nasprotju z Britanci, ki t. i. guide menjavajo med seboj in testirajo, kdo jim bolj ustreza, je pri nas ta izbira manjša. Izbiram lahko le med peščico. Pomembno je to, da me spremljevalec na nobeni točki ne ovira, da lahko dobim svoj realni čas. To pomeni, da mora biti enako dober, ali pa boljši. Vloga spremljevalca je dobesedno to, da te spremlja, če kakorkoli pomaga ali te na primer vleče naprej, takoj dobiš kazenske točke oz. si diskvalificiran.

Ali tudi spremljevalec dobi medaljo? Če športnik invalid postane olimpijski prvak, ali je olimpijski prvak tudi njegov spremljevalec? Da, po novem medaljo dobijo tudi spremljevalci in tako je tudi prav. Brez njih in njihove pomoči se namreč mi s športom sploh ne bi mogli ukvarjati.

Pred kratkim ste se podali še v svet motivacijskih govorov. Kaj želite sporočiti ljudem? Ljudje imajo radi resnične zgodbe, ne samo nekih teorij. Konec oktobra sem pod okriljem akademije za online learning BigU Smiljana Morija, sodeloval na velikem motivacijskem govoru in odziv ljudi je bil po občutjih in odzivih ter mnenjih udeležencev izjemen. Orisal sem svojo zgodbo, govoril sem na primer tudi o brezpogojnem zaupanju, ki ga gojim tudi do spremljevalca, ki me spremlja med triatlonom in kako je to zaupanje treba prenesti v vsakodnevno življenje.

Še vedno plavate v modnih vodah? Ja, še vedno se ukvarjam z agencijo AlenKobilicaModels, kjer imam vlogo menedžerja. Ukvarjam se z modeli, v katerih začutim potencial. Imam jih samo nekaj – ne želim imeti masovke nezadovoljnih in dveh delno zadovoljnih –, za tistimi, v katere verjamem, trdno stojim.

In še vedno stvar funkcionira tako, da fotografije modelov, ki so vam vsebinsko blizu, pošiljate v tujino? Ja, drugi mi dajo informacijo o njihovi vizualni podobi, meni pa je pomemben pogovor, iz katerega lahko razberem dovolj. Čeprav naj bi bila v modi najpomembnejša zunanjost, pa v resnici uspevajo tisti, ki prepričajo z vsebino. Če se izvaja neka produkcija v tujini in gre ekipa za dalj časa na snemanje, si želi oseb, s katerimi se bo dobro počutila. Na račun svoje zunanjosti lahko prideš v nek ožji izbor, tam pa potem izbirajo na podlagi vsebine, karizme. Trenutno je v naši agenciji kar nekaj perspektivnih mladih modelov.

Ste lahko bolj konkretni? Da, Satja Cankar je prav gotovo ime prihodnosti in si ga je vredno zapomniti.

Še vedno dobivate ponudbe za fotografiranja, snemanja? Kdaj so vas nazadnje povabili na snemanje? Še vedno delam, sem pa pri izbiri precej selektiven.

Za nami so božični prazniki, pred nami novoletni, čas, ko naj bi se vsi, hočeš, nočeš, na silo ali ne, imeli noro lepo. To je tudi čas, ko se precej ljudi sooča s samoto, ki je morda skozi leto ne občutijo tako močno. Kako vi gledate na to? Tako, kot sem gledal prej. Smešno se mi zdi, da se vsi koncentrirajo na posamezne dni v letu, ko naj bi bili vsi "veseli".

In ko se morajo, moramo vsi dobiti, kot da bo 1. januarja konec sveta. Da, kot da je najbolj na svetu pomembno, da vse postorimo do konca leta. Meni se zdi, da je vsak dan novo leto, vsakega dne se lotim posebej in vsak dan sem povsem enako srečen, pa naj bo to božič, novo leto ali pa povsem običajen dan.

Ravno ta beseda, zdaj se moramo dobiti. Zakaj? Pa saj se lahko drugo leto. V čem je razlika? Ravno ta velika decembrska pričakovanja v januarju povzročijo veliko depresijo. Da o veliki nakupovalni mrzlici v decembru in posledično prometnih kolapsih, kakršen se je danes (pogovor je potekal v torek, op. a.) zgodil v Ljubljani, sploh ne govorim.

2015 je tik pred vrati, česa si, razen seveda zdravja, najbolj želite? Začetek leta 2015 bo zame očitno izjemen. Dva certificirana japonska trenerja mi bosta dostavila napravo, o kateri sem govoril na začetku, me teden dni spremljala in navajala na njeno uporabo. Skratka, čeprav običajno nimam nekih visokih pričakovanj, pa lahko rečem, da novo leto začenjam z nekim novim izzivom. Ne zapiram si nobenih vrat.

Želim si, da bi se center Vidim cilj še naprej lepo razvijal, da bi lahko vključili še več otrok in dobrih trenerjev in da bi s Proorganiko še uspešneje prodirali na tuje trge ter posledično ozaveščali ljudi o pomenu ekološke prehrane. Glede paratriatlona pa me seveda zanima le vrh.