Na morje

Začelo se je. Kljub juniju s kompleksom aprila smo dodobra zagazili v obdobje, ko me vsi po vrsti pošiljajo na sonce in sprašujejo, kdaj grem na morje, kam grem na morje, kolikokrat grem na morje in kako grem na morje. Ne grem na morje. In potem sledi tisti pogled, malo nejeveren, če svoje brezbrižnosti do morja ne razložim dovolj prepričljivo, pa sem takoj deležna še kakšnih analiz o tem, kaj se "v resnici" skriva za tem. Nič se v resnici ne skriva za tem, razen preprostega dejstva, da mi je za obalo pač precej vseeno. Plavanje je fino in vse to, ampak morje samo me nikoli ni kaj preveč ganilo. Tako, kot ljudi pljuskanje valov pomirja, se meni zdi nadvse nadležno in tudi škržati me zabavajo ravno kakšne pol ure. Zakaj je to tako težko razumeti? Dodatna porcija šoka pride s spoznanjem, da niti do hribov in gora ne gojim kakšne posebne naklonjenosti – različne vzpetine so namreč edina legitimna protiutež morju in, hja, če ne maraš ne obale ne hribov, kaj potem sploh si? Malo manj tipičen Slovenec, ki si idealne počitnice predstavlja v nestresnem zavetju lastnega doma. Preprosto. Koktajl si prinesem naravnost na balkon in preskočim celotno odisejado s pakiranjem, za sprostitev se sprehodim skozi prijetno prazno mesto, saj so vendar vsi na morju, zjutraj se zbujam v udobju lastne postelje, ogleda vreden razgled pa tako ali tako najdem vsakič, ko stopim na ulico.

Pravzaprav je naša obsedenost z morjem skoraj čudaška; človek bi pričakoval, da se poleti zgodi nek množični eksodus ter da se asfalt vname in povzroči resne poškodbe tistim redkim nesrečnežem, ki so zaradi službe primorani ostati v mestu. Pa se ne. Življenje poteka dalje, le manj gneče je. O pomanjkanju denarja zgolj šušljamo, tega se ne govori na glas, revščine nas je še vedno sram. Ne nazadnje se nam zdi izjemno dobrodelno, da otrokom omogočimo letovanje na morju. Jaz sem sicer v koloniji trpela kot le kaj, a ne smem soditi vseh po sebi, vem, čeprav mi vseeno ni jasno, kdaj je pogled na morje postal taka osnovna dobrina, da se nam smilijo ljudje, ki ga ne uzrejo prav vsako leto. Sicer pa nič nenavadnega niso niti oglasi, ki ponujajo najem kredita za počitnice. Resno? No, vsak ima svoje prioritete in svoj pogled na to, kje in kako si bo dejansko odpočil.

V nasprotju s splošnim mnenjem imam vseeno nadvse rada poletje, v zadnjih letih je prepričljivo premagalo prvo in drugo spremljevalko, pomlad in jesen. In, groza nad grozami, rada imam poletje v mestu in kljub prevladujoči miselnosti, da je to nekaj najhujšega, kar se ti lahko poleti zgodi, ga imajo očitno radi tudi drugi. Ne vem, kje se skrivajo, morda so podnevi le preveč zaposleni s ponavljanjem istih vprašanj, kot jih vsako poletje od malega poslušajo tudi sami (s "kam in kdaj greš pa ti na morje?" na čelu), navada je pač železna srajca, ponoči pa oblečejo svojo laneno srajco in v natikačih zajadrajo na en ali drug festival, ki jih je v mestu poleti malo morje. (Besedna igra je povsem naključna, prisežem!)

Medtem ko na morje vsi bežijo v iskanju miru in brezbrižnega posedanja po plaži (no, določena starostna skupina išče ravno nasprotno od tega), mesto živi bolj kot kdajkoli prej. Promet je zaradi šolskih počitnic prijetno tekoč, najbolj oblegane trgovine niso več tako oblegane in večeri so dovolj topli za posedanje na prostem brez zamer, da nekadilci znova odžiramo prostor kadilcem (čeprav tudi to ni vedno izključeno). Vsi morjeljubci so tako ali tako na morju, v mestu pa se zato lažje diha, hihi. In tudi tisto iskanje miru, ki med oddihom druži tako morjeljubce kot morske ravnodušneže, postane veliko lažje dosegljivo. Verjamem, da za ene in za druge.