Moskovske prerokbe

Kar počne Rusija v Gruziji je za Tbilisi še en dokaz več, zakaj se mora truditi za članstvo v zvezi Nato. Kakor je tudi dokaz za Nato, da je gruzijsko članstvo (tudi ukrajinsko) le vmesna postaja na poti v hladnovojno ozračje. V ozračje, v katerem bi bila zahodna vojaška zveza talec nemirne, a strateško in transportno (predvsem energentov) izjemno pomembne regije.

Najhujša nočna mora katerekoli od nekdanjih sovjetskih republik z navzočimi ruskimi silami ali orožjem, očitno tudi z ruskim prebivalstvom glede na ustavne določbe, še posebej to velja za tiste, ki so se od Moskve bolj osamosvojile, je to, kar se je dogajalo v Gruziji. Moskva je po februarski razglasitvi neodvisnosti Kosova jasno povedala, kaj se bo zgodilo. In začelo se je dogajati. Ruska satelita v Gruziji sta z veseljem pograbila ponujeno priložnost. Potem ko sta Ukrajina in Gruzija dobili obljubo, da bosta nekoč lahko članici Nata, je Moskvi prekipelo. Takrat še predsednik Putin je bentil, kako Ukrajina denimo sploh ni prava država, Gruzija pa … No, saj vidite. Ne glede na to, kaj vse se je v zadnje pol leta dogajalo na relaciji Chinvali - Tbilisi, je vse bolj jasno, da je Mihail Sakašvili preprosto rečeno nasedel provokaciji in storil tisto, kar so od vročekrvnega kvazidemokrata v hladni Moskvi pričakovali. Pospešen vstop krepke ruske vojske v Južno Osetijo in Abhazijo bržčas kaže na to, da se je Moskva na ta poseg pripravljala. Saj pravijo, vojske so za to, da načrtujejo, analizirajo in se pripravljajo na vse. Zanimiva je tudi vloga Putina, ki je v trenutkih vojne spet prevzel vso pozornost in jasno pokazal, kdo je kdo v Moskvi.

Spor v Južni Osetiji, morda vojna z Gruzijo, je še en dokaz več kako majhne v vplivu so današnje velesile in kako velika je danes Rusija. Pozivi ameriškega predsednika Georgea Busha, človeka, ki bi težko sodil o upravičenosti ali neupravičenost napadov na države, so letele na gluha ušesa. Očitno je, da so ZDA s 43. predsednikom in zgrešenimi varnostno-političnimi pristopi dosegle eno najnižjih ravni vpliva v mednarodni politiki v sodobni zgodovini. Lahko sploh kdo Moskvi pove, kaj sme in česa ne?

Ključna moč Evropske unije je v perspektivi članstva in v mehki moči reformiranja notranjih sistemov. Politika, ki deluje pri manjših, k blišču rumenih zvezdic stremečih gospodarstvih. A ne pri Rusiji. Ruska moč je v tem, da ima z Evropsko unijo partnerski odnos prikrojen vsaki članici posebej in da je njena pomembna, če že ne kar ključna dobaviteljica energentov. Kdo je v tem odnosu močnejši, je tako jasno. Rusija v Gruziji riše svojo moč tudi za tiste, ki je do zdaj niso razumeli. In konča, ko sama hoče. Rusko sporočilo je povsem enako kot tisto, ki ga je pred 5 leti pošiljal predsednik Bush. “Poglejte me, kako napadam državo, pa mi ne morete nič”. Gruzija pade za to, da ima Rusija prav. In zato, da Moskva pokaže, kako se drugi motijo. Močno sporočilo, polno čustev.