Ljudmila Novak: Miru Cerarju ne bom dala ocene (video)

Točno pol leta mineva od prelomnega kongresa Nove Slovenije – krščanskih demokratov, ki so na nekdanji dan republike dokončno prerezali popkovino s sestrsko SDS Janeza Janše. Predsednica NSi o SDS govori zadržano, očitno je tudi, da pomladi v odnosih med strankama še ni čutiti. Novakova je bila v prvem večjem intervjuju po kongresu skrivnostna o njeni politični prihodnosti. NSi je namreč stranka, ki ima volitve vsako drugo leto, in 55-letna političarka se bo morala prihodnje leto odločiti, ali bo še petič kandidirala za predsednico.

Tudi v odgovoru na vprašanje o vodji poslanske skupine Mateju Toninu kot svojem nasledniku je Novakova previdna. Morda je razlog za to tudi Toninov lanski intervju za Planet Siol.net, s katerim je povzročil manjši politični potres z besedami, da je Janša politik v zaporu in ne politični zapornik.

Ljudmilo Novak smo spraševali o morebitnih spravnih korakih na maši na Brezjah, na kateri je sedela v prvi vrsti z Janšo in predsednikom vlade Mirom Cerarjem. Bili smo razočarani, ker nekdanja srednješolska učiteljica nemščine in slovenščine ni želela ocenjevati vladavine profesorja prava.

Preverite še, kako prepričljiva je bila Novakova o privatizaciji, ki je v prvi Janševi vladi ni bilo, in ali vas bo prepričala, da ji pri zakonu o prikritih vojnih grobiščih ne gre za nabiranje političnih točk.

Nismo pa se mogli izogniti niti vprašanju o njeni evrovizijski čestitki glasbenemu dvojcu Maraaya.

Od prelomnega kongresa NSi mineva pol leta. Če se izrazim v jeziku Mateja Tonina, kako poteka osvoboditev? (Smeh.) Zdi se mi, da delo v stranki poteka normalno. Običajno se ob kongresih dogajajo pretresi, še posebej če gre za volilni kongres. Lansko leto se ni vedelo, ali bom kandidirala in ali bo več kandidatov. Nekateri od zunaj so s pridom nalagali na ogenj.

Postavili ste si ambiciozen cilj postati najmočnejša stranka na desnici oziroma v desetih letih voditi državo. Pol leta pozneje preboja ni videti. Niste blizu desetim odstotkom, ki so prvi večji mejnik. Ankete so kazale tudi že toliko, seveda pa je to odvisno od dnevnopolitičnega dogajanja. Vemo, da so volitve najboljša anketa. Med volilno kampanjo, ko se o politiki govori več, so odstotki običajno višji kot zdaj. Nikoli pa nismo imeli tako stabilne podpore, kot jo imamo zdaj.

Ankete so nam pokazale med sedem in devet poslanskih mandatov, celo deset. Počasi in vztrajno napredujemo, dopolnjujemo program in se tudi kadrovsko krepimo. Delamo, kar je v naših močeh.

Vi torej že vidite preboj? Stranko vodim že skoraj sedem let. Imeli smo veliko dela, najprej smo stranko vrnili v parlament, znova pridobili zaupanje podpornikov in utrdili svojo bazo. Lani smo imeli najboljši volilni program, na teh osnovah delamo naprej. Volilno telo je nepredvidljivo, odvisno je od dnevnopolitičnega dogajanja, tako da ni vse odvisno od nas. Delamo po najboljših močeh.

Leta 2016 boste imeli v stranki spet volitve. Boste znova kandidirali za predsednico, če podpora stranki ne bo presegla desetih odstotkov? Pustimo času čas, v letu in pol se v Sloveniji zgodi veliko stvari. Zame ni nobena težava, če bi stranko vodil nekdo drug. Po najboljših močeh se trudim, kakor vem in znam, seveda z ekipo. Stranka je ekipa, ni samo en človek. Delamo naprej.

Sprašujem zato, ker ste imeli dvome že pred zdajšnjo kandidaturo. O tem se v tem trenutku ne bom odločala, ker ni čas za to. Dobila sem dveletni mandat. Ko bo prišel čas, pa se bom odločila tako, kot je treba.

Za Mateja Tonina ste v prispodobi rekli, da je kakovostno jabolko, a da je lahko kislo, če ga oberemo prezgodaj. Ga še vedno vidite kot svojega naslednika? (Premislek.) Tudi o tem ne bom dajala nobenih vnaprejšnjih sodb. Vsi v stranki imajo možnost kandidirati. Tisti z največjo podporo naj vodi stranko, ko se mi izteče mandat ali če ne bom več kandidirala. Zagotovo pa je Matej Tonin eden od perspektivnih mladih slovenskih politikov, od katerega tudi v stranki veliko pričakujemo.

Za NSi lahko rečemo, da ima med strankami morda najbolj razvito notranjo demokracijo, podobno kot SD. Po porazu na volitvah leta 2008 se spomnimo odstopa Andreja Bajuka, po katerem bi se lahko marsikdo zgledoval, vi ste imeli na kongresu močno konkurenco. Kako sobivate s svojim konkurentom? Z gospodom Alešem Hojsom? Nekajkrat sva se slišala po telefonu, nekajkrat sva se bežno srečala. Povabila sem ga tudi v naš strokovni svet, pa je odklonil.

Nikoli nisva imela nobenega konflikta. Želim si, da bi ponovno našel svoje mesto v stranki. Nikogar ne odganjamo, vsak je dobrodošel. To je notranja demokracija v NSi. Ne bi bilo prav, da bi si kdo prilaščal stranko ali funkcijo.

Vsi smo nadomestljivi, to vedno znova poudarjam, tudi jaz in kdo drug. Pomembno je, da delamo skupaj kot ekipa, kajti samo tako smo močni in močnejši.

Raven njegove kritičnosti ostaja visoka. Bil je začuden nad premalo odločnim stališčem stranke v zadevi Patria. To je svoboda in demokracija, vsak ima lahko o tem svoje mnenje. V NSi smo velikokrat izrazili in še izražamo nezadovoljstvo z delovanjem sodstva. Velikokrat smo povedali, da se procesi predolgo vlečejo, da ne dobijo epilogov in da preganjamo male tatove, medtem ko ostajajo na prostosti tisti, ki so krivi za velike bančne luknje in propadla podjetja.

V NSi smo vedno kritični do delovanja sodstva, a konkretnih primerov ne komentiramo.

Kako ocenjujete odnose z SDS, ki je predlagala skupno vlado v senci? To ste zavrnili. Kdaj ste bili nazadnje na kavi z gospodom Janšo? Nismo zavrnili sodelovanja. Vedno smo mu naklonjeni, zavrnili pa smo skupno vlado, ker imamo svojo ekipo. Na kavi z gospodom Janšo res nisem bila že dolgo. Bila pa sva pri maši na Brezjah, kjer sva skupaj sedela in tudi malo poklepetala.

Brezje so bile letos spravna lokacija, skupaj sta sedela tudi Janez Janša in Miro Cerar. So bili sklenjeni kakšni dogovori? (Smeh.) Ne vem, kaj sta se pogovarjala, ker sem prišla malo pozneje. Med mašo pa se moli in poje.

O čem sta govorila z Janezom Janšo? Obujala sva spomine. Gospod Janša na to, kako je kdaj na Brezje prišel z mamo, govorila sva o Medžugorju, o otrocih. Prav nič političnega.

Kako vidite ta vroče-hladni odnos med sestrskima strankama? Kdaj pa so med strankami prav ljubeči odnosi? Prizadevati si moramo za normalno komunikacijo, za sodelovanje. Meni se zdi pomembno, da skrbimo predvsem za svojo stranko, za to, kako bomo utrjevali bazo in kaj bomo naredili za Slovenijo. Vsaka stranka naj se ukvarja sama s sabo.

Ni bilo nekoliko nespodobno, da ste v strankarskem časopisu objavili intervju z Ivanom Omanom, ki je govoril o priključitvi ljudske stranke k NSi? Gospoda Ivana Omana smo povabili k intervjuju zaradi 25-obletnice krščanske demokracije in prvih volitev. Izrazil je svoje stališče do krščanske demokracije. Vesela sem, da je izrazil zaupanje in podporo NSi. Nihče mu ni polagal besed v usta. Vse druge komentarje pa so dajali drugi. Ti odzivi so bili nepotrebni.

Ni težko predvideti močnih odzivov, če nekdo reče: izstopite iz SLS, pridite v NSi. To so besede staroste slovenske krščanske demokracije Ivana Omana, ki ga skrbi za Slovenijo in krščansko demokracijo. Kljub letom zdravo kmečko razmišlja, ima širši pogled na dogajanje v Sloveniji. Njegove besede sem videla v tem kontekstu.

Tudi vi verjetno mislite, da bi bila najboljša združitev z SLS oziroma da bi večina članov te stranke prišla k vam? Tako bi dobili eno krščanskodemokratsko stranko. Smo odprta stranka. Kdor se prepozna v naših vrednotah in načinu našega delovanja, je vedno dobrodošel. Vesela sem, ker prihajajo novi člani, tudi nekateri nekdanji krščanski demokrati, ki se v vmesnem času niso angažirali v nobeni stranki.

Med najbolj znanimi je Janez Pogorelec, ki je predsednik strokovnega odbora za pravosodje. V NSi se je včlanil tudi nekdanji poslanec SLS Mihael Prevc.

Kakšno oceno od ena do deset bi dali profesorju prava Miru Cerarju za vodenje vlade? (Smeh.) Ne bom dajala ocen. Sicer sem včasih res učila v srednji šoli, kjer so ocene od ena do pet. Prepričana sem, da se trudi, zagotovo pa je nekoliko počasen in pozna se, da je SMC nova stranka. Včasih se zdi, da je premalo enotna.

Predvsem pa menim, da stranka ni imela dovolj dobro izoblikovanega programa in da v tako raznoliki koaliciji težko uresničuje sredinsko politiko, naklonjeno gospodarstvu. Dve koalicijski stranki vlečeta včasih v drugo smer, predvsem glede privatizacije.

Ali popolnoma izključujete možnost vstopa v vlado pred iztekom mandata? Vemo, da je bilo v Sloveniji v zadnjih letih veliko politične nestabilnosti. Ponudbo za vstop v vlado smo odklonili. Širše sodelovanje je vedno mogoče, vedno pa se je treba odločati glede na konkretno ponudbo, konkretni položaj, ne za vsako ceno. Seveda pa smo previdni, tudi zaradi nekaterih slabih izkušenj v preteklosti.

Cerarjevi vladi je treba priznati, da veliko sodeluje z opozicijskimi strankami. Z Združeno levico na primer pri družinskem zakonu, potekajo pogovori o fiskalnem pravilu, vi se poskušate približati s predlogom zakona o prikritih vojnih grobiščih. A napovedovali ste, da predloga ne boste vložili v parlamentarni postopek, če ne bo imel visoke podpore. Vsi poudarjajo, da moramo pokopati mrtve in narediti korak k spravi oziroma pomiritvi. Pokazalo se je, da imajo nekateri figo v žepu, da iščejo vse mogoče izgovore.

Predsednik vlade Miro Cerar mi je obljubil podporo, ko je rekel, da moramo pokopati mrtve. O tem sem govorila tudi s predsednikom države Borutom Pahorjem, ki me je tudi podprl, in s predsednikom državnega sveta Mitjo Bervarjem. Vsi govorijo, da moramo vendarle narediti korak naprej.

Ko je bilo videti, da podpore strank ne bo, sem dala predlog na izvršilni odbor. Želja naših članov je bila, da gremo z zakonom naprej, da opravimo to, kar mislimo, da je treba narediti, potem pa naj se vsaka stranka odloči po svoje. Čeprav vemo, da ta tema ne prinaša političnih točk, vsaj nam ne, se čutimo dolžne, da naredimo ta civilizacijski korak.

Težko bi se strinjal s tem, da to ne prinaša političnih točk. Če bi bil zakon sprejet, lahko to prikažete kot svoj projekt, o katerem vam je uspelo prepričati parlamentarno večino. To je tudi tema SDS, kakšno točko bi pridobili. (Smeh.) Za levico je ta tema zelo nepriljubljena in se ji izogiba, na desnici si nekateri to temo zelo prilaščajo. Mi smo slišali veliko komentarjev, interpretacij, podtikanj, ki pa niso resnični. Na ta račun je težko pridobivati točke. Naš namen ni pridobivanje točk, ampak da po svojih močeh naredimo tisto, kar mislimo, da je treba narediti.

Zame bi bil uspeh, če bi našli konsenz večine strank in bi bil to res korak k spravnemu procesu in pomiritvi ob 70-letnici konca druge svetovne vojne.

Kako verodostojni ste ob govorjenju o privatizaciji, če pa v štirih letih Janševe vlade niste izpeljali nobene večje privatizacijske zgodbe? Takrat me zagotovo ni bilo v vladi …

Bili pa ste v stranki … Da, bila sem v stranki. Vem, da je bil takrat naš predsednik in finančni minister Bajuk temu naklonjen. Zakaj takrat ni bilo večjih korakov, ne vem, res pa je, da so se od takrat razmere zelo spremenile. Včasih je bil zelo v ospredju nacionalni interes.

Izkušnje so nas naučile, da je bil nacionalni interes zlorabljen in izkoriščen. Če bi podjetja v državni lasti dobro upravljali, če bi vlagali v razvoj in če se politika ne bi vtikala v poslovanje, ampak bi bila podjetja strokovno vodena, ne bi bilo tako zelo pomembno, ali so v državni ali zasebni lasti.

Javnost se zdaj bolj zaveda, da mora država izstopiti iz gospodarstva.

Veliko se ukvarjate z zdravstvom, razmere so alarmantne. Kako gledate na smešno pojmovanje objektivne odgovornosti vodilnih v UKC Ljubljana? Zdi se, da so se pri argumentaciji marsičesa naučili od politikov. Žal v Sloveniji ne znamo prevzemati objektivne odgovornosti. Če je nekdo vodja neke ustanove in se v njej zgodi nekaj tako katastrofalnega, kot se je zgodilo na Nevrološki kliniki, potem bi morali vodilni takoj odstopiti in s tem zaščititi integriteto ustanove.

Nekateri pravijo, da so ponudili odstop. Ali se pri objektivni odgovornosti ponuja odstop ali se odstopi? Treba je kar odstopiti, še posebej če gre za tako hude primere, kot so se zgodili na Nevrološki kliniki. Umrlo naj bi sedem ljudi, morda celo več. Če nihče ne prevzame objektivne odgovornosti, potem ne vem, kaj odgovornost sploh pomeni.

Kdaj pričakujete, da boste šli na kavo z gospodom Janšo? Za zdaj me še ni povabil, nimam pa nobene težave s tem, da bi šla na kavo s komerkoli.

Vi ste ga torej že povabili, pa niste dobili odgovora? Na kavo sicer ne, povabila pa sem ga na srečanje vodstev strank, da se pogovorita in vidita, kje je mogoče sodelovati. Tudi z drugimi poslanci se srečujemo, gremo kdaj na kavo …

Torej kljub napetostim med strankama pogrešate dialog, ki po volitvah še ni stekel? Sama nimam nobenih težav z dialogom in pogovorom. Mogoče so drugi malo bolj besedno zadržani.